Res je, da tožena stranka tožnika ni seznanila, da se je Hrvaška v svojem odgovoru izrecno sklicevala na peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, vendar to na odločitev v zvezi s predajo tožnika nima vpliva. Odločilno v tej zadevi namreč je, ali je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da je Hrvaška prevzela odgovornost, in ali je imel možnost izpodbiti domnevo, da ima Hrvaška vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato lahko šteje za varno državo za državljane tretjih držav. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

Toženka zmotno meni, da odločbi iz 2006 in 2010 nista pravno pomembni, ker sta bili izdani po podelitvi rudarske pravice z rudarskim koncesijskim aktom in sklenitvi koncesijske pogodbe. Glede na pojasnjeno gre namreč za pravnomočni odločbi, ki tožniku dajeta pravico izvajati dela pri izkoriščanju, kar pomeni izvrševati rudarsko pravico, na točno določenem pridobivalnem prostoru. Ker sta pravnomočni, ustvarjata učinke dokončno urejenega pravnega razmerja, kot izhaja iz izreka izdanih odločb.

Beseda „activa“ ne pomeni „biti aktiven, temveč je različica zapisa „aktiva“. Črka „k“ je v slogu angleških besed zamenjana s „c“. Pomen besede pa se ohrani in sicer je sinonim za premoženje. Znaka se po pomenski vsebini povsem ujemata, upoštevna javnost ga bo brez dvoma razumela kot premoženje. Bistven je celostni vtis znakov, (tudi) z upoštevanjem njihovih razlikovalnih ter prevladujočih prvin in ne zgolj pomenski vidik. Na splošno, besedni del sestavljenega znaka res ni nujno prevladujoč, toda v obravnavanih znakih je: stilizirana črka „A“ oziroma elipsa iz treh krivulj pred daljšo odebeljeno besedo, nimata takega značaja, da bi tvorili poglavitni del znakov; besedni del je ključen tudi po glasovni in pomenski primerjavi. Kar pa se tiče zmanjšane razlikovalnosti pomena besede „activa“, ne gre prezreti, da ima del znamke lahko šibkejši razlikovalni učinek, vendar to ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da ne more biti prevladujoč oziroma da ga je treba zanemariti. Tožena stranka je razložila, da imajo v sestavljenem znaku figurativni deli manjšo težo. Predhodna znamka je beseda z izrazito stilizirano prvo črko; poznejša znamka vsebuje (od figurativnega dela) daljši odebeljeni izraz. Povprečni potrošnik pa, kot povedano, zazna znak kot celoto; ne ukvarja se s posameznimi detajli. V obravnavanem primeru, ju bo dojel kot „aktiva“, kar pomeni premoženje.

Predlog se zavrne.