Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki ni upoštevalo pogodbeno dogovorjene odbitne franšize in je odškodnino prisodilo mimo pogodbenih določil.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče v primeru ko prekine postopek do rešitve predhodnega vprašanja v drugem sodnem postopku, vezano na sodno poravnavo, sklenjeno v tem drugem postopku, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali peti odstavek 70. člena SPZ res določa obveznost solastnika, ki predlaga, da namesto prodaje celotna stvar pripade njemu/njej, da že ob samem predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo ostalih solastnikov.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki temelji na stališču, po katerem lahko odškodninskopravno vzročno zvezo med dejanjem povzročitelja škode in nastalo škodo prekine tudi ravnanje ali dejanje samega povzročitelja škode.

Okoliščina, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke mož sodnice, ki opravlja funkcijo sojenja na stvarno in krajevno pristojnem delovnem sodišču, večinski lastnik tožeče stranke pa član njene širše družine, bi lahko vzbudila dvom o nepristranskosti sodišča in s tem tudi dvom v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

Okoliščina, da ima tožnica pred sodiščem prve stopnje vloženo podobno oziroma identično tožbo kot drug tožnik, ki je v sorodstvenem razmerju z bivšo sodnico in predsednico sodišča prve stopnje, ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

V skladu s četrtim odstavkom 379. člena ZFPPIPP je z ugovorom dovoljeno izpodbijati odločitev sodišča o končanju postopka, ker je vrednost premoženja stečajnega dolžnika ocenjena prenizko ali so stroški stečajnega postopka ocenjeni previsoko, ali je verjetno, da v stečajno maso spada določeno premoženje, ki ni bilo upoštevano, ali je verjetno, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso.

Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja. Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti - neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za vpis zaznambe hipotekarne tožbe ravnalo materialnopravno pravilno.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 26. 8. 2016 podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča, ko v predmetnem odškodninskem sporu, kljub določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), svoje odločitve ni vezalo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in je svojo odločitev vezalo na vprašanje, ali je prvo toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svojemu zavarovancu, ki so mu bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo ravno tako po 1. 1. 2016, vendar pa je bila pogodba o obveznem avtomobilskem zavarovanju sklenjena pred tem datumom?

Revizija se dopusti glede vprašanj: • ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka pri odločitvi glede izplačila razlike v plači iz naslova dodatka za večopravilnost; • ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi glede izplačila razlike v plači iz naslova napredovanja.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopusten dogovor o plačilu denarnega nadomestila v primeru nespoštovanja odpovednega roka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se regres za letni dopust v celoti upošteva kot dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v skladu s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo zaveže, da ji mora v primeru odpoklica s poslovodne funkcije zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev, razbremeni te obveznosti.

Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.

Tožnica je v stečajnem postopku prijavila terjatev iz naslova nadomestila plače in odpravnine po začetku stečajnega postopka - v rokih in na način, kot to določa ZFPPIPP. S tem je izpolnila tudi bistven pogoj za pridobitev pravice iz ZJSRS, saj zakon drugih pogojev kot je pravilna in pravočasna prijava terjatve za upravičence v tožničinem položaju ne določa. Sodišče se je torej zmotno postavilo na stališče, da bi tožnica za pridobitev pravice po ZJSRS morala dodatno vložiti še tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Taka zahteva nima nobene podlage v zakonu, poleg tega bi bila v nasprotju z namenom ustanovitve Sklada.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko. Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.