V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene. V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane. Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.

Obsojenec, ki je s ponavljajočim, dlje časa trajajočim fizičnim nasiljem nad sinom, ko ga je v primeru, ko ni naredil, kar mu je naročil, vsaj trikrat s pestjo boksnil v trebuj, ga vsaj trikrat na teden vlekel za ušesa in lase ter ga klofutal, kršil obveznosti skrbi in vzgoje ter grobo posegel v njegovo telesno in duševno celovitost ter mu povzročil bolečine ter s tem pri oškodovancu povzročil stisko, strah, bolečine in posledično odklanjanje stikov z očetom, izpolnil vse zakonske znake kvalificiranega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1.

Ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi strokovno usposobljena oseba. V postopku ni bila predlagana izločitev strokovnjaka v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno, kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji njegovih izsledkov.

Vrhovno sodišča RS je že v več sodbah pojasnilo, da s tem, ko v izreku sodbe niso navedeni posamezni mesečni zneski neplačanih prejemkov iz delovnega razmerja, ni podana kršitev kazenskega zakona, niti kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju posamezni prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani. Ugotovitev točne višine prikrajšanja posameznega delavca, ki je podlaga za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev ali odvzemu premoženjske koristi, pa je predmet obrazložitve sodbe. Skladno z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 lahko delodajalec svojo terjatev do delavca pobota s svojo obveznostjo plačila delavcu, vendar le na podlagi pisnega soglasja delavca, ki po tretjem odstavku istega člena ne more biti dano pred nastankom delodajalčeve terjatve.

Določba 340. člena ZKP jasno sporoča, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju prebrati samo v izjemnih primerih, ki so posebej določeni v zakonu. Čeprav se je glavna obravnava zaradi poteka več kot osemnajstih mesecev od zadnjega naroka začela znova, sodišče prve stopnje ni sledilo zakonskim določbam o neposrednem zasliševanju prič, temveč je kljub izrecnemu nasprotovanju obrambe prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah. V tem je tudi samo prepoznalo navzkrižje z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP, a je štelo, da tovrstna kršitev ni imela nobenega vpliva na zakonitost sodbe. Takšno prvostopenjsko ravnanje po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da sodišče prve stopnje v konkretnem kazenskem postopku ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, kar pomeni, da je odločalo arbitrarno (samovoljno).

Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.

Institut prenosa krajevne pristojnosti predstavlja izjemo od splošnih pravil za določanje krajevne pristojnosti sodišča, pri čemer razlogi iz prvega odstavka 34. člena ZKP onemogočajo delo celotnega sodišča, medtem ko ga razlogi iz prvega odstavka 35. člena ZKP v znatni meri otežujejo. Posledično je prenos krajevne pristojnosti v prvem primeru obligatoren in v drugem primeru fakultativen.

Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora. Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).

Če obdolženec slovenskega jezika ne razume, mu sodišče ob vložitvi obtožnice, v kateri je predlagano podaljšanje pripora, zaradi same narave postopka, ki zahteva hitro postopanje sodišča, lahko vroči obtožnico s predlogom tudi na posebnem naroku. V tem primeru mu mora s sodelovanjem sodnega tolmača zagotoviti ustno prevajanje predloga in bistvenih delov obtožnice, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Obdolžencu s tem omogoči, da se v odgovoru na predlog, ki ga ima pravico podati v roku 24 ur, po vsebini izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedene v pripornem predlogu in dokazih, na katere se predlog opira in ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Pritrditi je sicer zagovornikom, da prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pisni prevod obtožnice. Vendar v primeru, ko je obdolženec v priporu, zato, da se mu omogoči, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, zadošča, da se mu zagotovi ustni prevod bistvenih delov obtožnice, v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pisni prevod celotne obtožnice pa je potrebno zagotoviti, da se obdolžencu omogoči, da zoper obtožnico ugovarja.

Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1. Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe. Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven. Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu. Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojenje, ko je bil že dalj časa seznanjen z zadevo in s tem katera sodnica bo v zadevi sodila.

Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem. Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.

Sodišče prve stopnje bi lahko dokazno oceno v poštenem postopku sprejelo le, če bi storilca zaslišalo in mu s tem omogočilo aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.

Prepričljivo je dokazan "ustni dogovor", zatrjevana dejstva in dokazi pa ne potrjujejo, da bi C. C. sklenil dogovor brez pooblastila uprave prvo toženke oziroma da uprava ne bi bila seznanjena z ustnim dogovorom in da ga ne bi odobrila. Poenostavljeno povedano - teza pritožbe, da uprava ni vedela za ustni dogovor, je neprepričljiva glede na ugotovljena dejstva, in hkrati izven poslovnih običajev bank.

Zavarovana dobrina obravnavanega kaznivega dejanja je zgolj pravica mladoletne osebe, da je nameščena pri osebi, ki ji je zaupana. Položaj oškodovanca, ki ga je treba vedno presojati s pomočjo razumevanja tega pojma v materialnopravnem smislu, tako pripada le otroku. Četudi je obsojenec s svojim ravnanjem posegel tudi v pravico oškodovankine matere, ki ji je bila oškodovanka z začasno odredbo zaupana v varstvo in vzgojo, to kaznivo dejanje ne varuje njenih pravic. Pravice te osebe so varovane le posredno. Prizadeti starš ima v primeru mednarodne ugrabitve otroka na voljo dve možnosti pravnega varstva. Tako lahko v državi, v katero je bil otrok protipravno premeščen, zahteva, da v hitrem in poenostavljenem postopku po Haaški konvenciji odloči o vrnitvi otroka. Druga možnost pa je, da v državi izvora, iz katere je bil otrok ugrabljen, po pravilih o pristojnosti Uredbe Sveta (imenovane tudi Uredbe Bruselj II) zahteva, da meritorno odloči o sporu o starševski odgovornosti (o varstvu in vzgoji ter stikih otroka). Obsojenec je v konkretni zadevi izkoristil obe možnosti, ki pa se med seboj ne izključujeta ali si kakorkoli konkurirata, saj gre za odločanje o različnih vprašanjih. Pri tem odločitev o zahtevku za vrnitev otroka sama po sebi ne vpliva na odločitev sodišča o varstvu, vzgoji in stikih otroka. Zato tudi ne drži, da v primeru, ko je odločeno, da se otrok vrne v državo izvora, da se vzgoja in varstvo ter stiki otroka s starši lahko izvajajo le v državi izvora, ne glede na to, kje imata starša bivališče in ne glede na odločitev sodišča o vzgoji, varstvu ter stikih.

Predkupna upravičenka nepravilnosti v fazi oprave prodaje kot sestavnega dela nepremičninske izvršbe očita sodišču, predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe pa v takem primeru po materialnem pravu ni primerno sredstvo. Sodišče prve stopnje o predlogu za odpravo nepravilnosti torej ne bi smelo vsebinsko odločati, ampak bi ga moralo zavreči. Pogoj za uveljavljanje predkupne pravice v primeru prisilne prodaje na javni dražbi je plačilo varščine s strani predkupnega upravičenca, udeležba na dražbi in izjava predkupnega upravičenca že takoj po končani javni dražbi oziroma v 10 minutah po končani spletni javni dražbi, da predmet prodaje kupuje pod enakimi pogoji. Možnosti, da bi sodišče predkupnega upravičenca, ki ga na dražbi ni, pisno preko pošte po končani dražbi pozivalo k izjavi, ali uveljavlja predkupno pravico, in da bi mu za to določilo dodatni rok, kot to v pritožbi zahteva predkupna upravičenka, torej ne ZIZ ne Pravilnik ne predvidevata. Zahteva po odprtem dostopu preko vrat 80 in 443 implicitno zajema prost oziroma v celoti sproščen promet skozi ta vrata ne glede na uporabljeni protokol, zato je tako navodilo dovolj jasno, nedvoumno in konkretizirano. Pritožbeni zahtevi, da bi v navodilih moralo biti izrecno zapisano, da spletni promet po vratih 80 in 443 do ciljnih naslovov ne sme biti omejen v nobenem pogledu, je torej že zadoščeno in ne drži navedba, da sistem ustvarja dodatne pogoje, s katerimi uporabnik predhodno ni seznanjen. Zahteva, da bi navodilo moralo vsebovati tudi pouk, da morajo biti izklopljeni vsi morebitni napredni varnostni mehanizmi, prisotni v naprednih požarnih pregradah naslednje generacije ali namenskih posredniških strežnikih, kot so npr. URL Web filter, IPS/IDS, Application Control, AntiVirus..., pa presega namen sicer jasnih navodil, saj nikoli ni mogoče v naprej predvideti individualnih oblik varnostnih nastavitev posameznih uporabnikov. Zaključiti je torej, da so uporabniška navodila sodišča za uporabo portala sodnedrazbe.si dovolj jasna in konkretizirana in upravičencem že ob osnovnem poznavanju sistema omogočajo sodelovanje na dražbi. Poudariti pa je še, da se tudi od udeležencev utemeljeno pričakuje ustrezna skrbnost pri ravnanju (predvsem v smislu neposrednega kontakta s sodiščem, ki je vodilo spletno javno dražbo, in ne zgolj preko helpdeska pogodbenega obdelovalca sistema), posebej ob dejstvu, da je skušal procesna ravnanja glede sodelovanja na dražbi v imenu predkupne upravičenke opraviti pooblaščenec, ki je odvetniška družba, torej strokovnjak, ki poklicno zastopa stranke v sodnih postopkih. Nezmožnost vzpostavitve komunikacije med sistemom sodnedrazbe.si in dražiteljem in posledična nezmožnost sodelovanja predkupne upravičenke na spletni javni dražbi je bila v konkretnem primeru posledica varnostnih nastavitev pri njenih pooblaščencih, saj so te nastavitve kljub jasni zahtevi po sproščenem prometu preko vrat 80 in 443 blokirale promet protokolov, ki so potrebni za izvajanje dražbe pri udeležencu, in ni šlo na morebitno napako v sistemu. Sodne prakse glede teh vprašanj zaradi relativno novega sistema sicer še ni, je pa smiselno podobna argumentacija Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (DKOM), ki je že zavzela stališče, da odgovornost za sistem in tveganja v zvezi s sistemom, ki izvirajo iz njegove sfere, nosi ponudnik javnega naročila, smiselno v konkretnem primeru torej udeleženec javne dražbe.

Sama udeležba upnika na dražbi (natančneje pri draženju) za to, da spremlja in se seznani z izidom dražbe, ni potrebna. Spletna dražba je javna. Vse objave spletnih javnih dražb in tudi spletno javno dražbo, ki je v teku, lahko spremlja vsak. Uporaba javnega (odprtega) dela portala sodnedražbe.si, ki med drugim omogoča iskanje po objavljenih prodajah in spremljanje spletnih javnih dražb v teku, je mogoča brez identifikacije, brez registracije in tudi ne zahteva prijave preko zunanjega okolja SI-PASS. Ne v ZIZ in ne v ZPP ni pravne podlage za to, da bi moralo sodišče upnika obvestiti o poteku prve javne dražbe, mu posredovati poročilo o poteku spletne javne dražbe ali ga obvestiti o tem, ali je bila nepremičnina na naroku prodana ali ne, kar velja tudi za primer, če se upnik prodaje ne udeleži.

Tudi na spletni javni dražbi nimajo učinkov izjave, dane v takih okoliščinah, iz katerih je razvidno, da oseba nima namena podati zavezujoče izjave. Za presojo, ali je izjava (ponudba na dražbi) dana resno, se upoštevajo objektivna merila. Morebitne mentalne rezervacije dražiteljev, ko bi ti torej zavestno oddali ponudbe, ki jih nimajo namena izpolniti, niso upoštevne.

Po določbi prvega odstavka 90. člena ZP-1, ki temelji na ustavnih jamstvih iz 22. in 29. člena Ustave, ima storilec v postopku o prekršku pravico, da se zagovarja, da predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Kršiteljeva pravica, da predlaga dokaze sicer ni absolutna, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, ampak lahko zavrne neustrezno oziroma pomanjkljivo substancirane dokazne predloge in materialnopravno nerelevantne dokaze. Vendar mora odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno in jasno obrazložiti, saj se s tem stranki v postopku omogoči uvid v razloge, ki so sodišče vodili k določeni odločitvi, hkrati pa ji omogoči preizkus razumnosti sprejete odločitve. Glede na to, da izpodbijana sodba v obravnavani zadevi ne vsebuje obrazložitve o zavrnitvi relevantnih dokaznih predlogov, kar je sicer z vidika jamstev v postopku nosilni del odločitve, je podana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter kršitev 22. in 29. člena Ustave. Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem C. C. zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče presojalo verodostojnost omenjene priče, čeprav je ni zaslišalo. Takšno ravnanje sodišča je v nasprotju z načelom neposrednosti, ki od sodišča terja, da svojo presojo o verodostojnosti izjav opre le na preizkus tovrstnega dokaza na ustni obravnavani. Iz pravice do poštenega sojenja izhaja tudi pravica kršitelja, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli ter da zaslišuje tako obremenilne, kot tudi razbremenilne priče.

Ničnost zadolžnice v obliki notarskega zapisa ne spreminja dejstva o obstoju posojilnega razmerja, saj ta listina ni pravni posel, na osnovi katerega bi posojilno razmerje nastalo. Posledica ugotovljene ničnosti zadolžnice ni kondikcijski zahtevek. S trditvijo, da tožnik izjalovitve dokaza ni mogel pričakovati in da se je šele v nadomestitvenem postopku pokazala potreba po dokazovanju z notarskima zapisoma, ni mogoče opravičevati skopih trditev o obstoju in realizaciji posojilnega razmerja. Ker gre za eno posojilno razmerje, katerega realizacija je bila spremljana s sestavo treh zadolžnic, bi trditve in dokaze tožnik moral podati v rednem postopku.

Glede na ugotovljeno zadnje posestno stanje pritožba utemeljeno opozarja, da je prvi tožnik izkazal posest nad sporno nepremičnino. Razpolagal je s ključem ključavnice, ki je bila vgrajena okoli božiča 2018, in je imel možnost samostojno vstopati v hišo. Edini je tudi imel ključe svoje sobe, v kateri je hranil svoje osebne stvari. Dejstvo, da po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča te možnosti ni uporabil (ni vstopal v hišo oziroma v svojo sobo), ni pravno pomembno. Za posest prostorov namreč ni odločilno, da posestnik v njih ves čas živi ali do njih kako drugače kontinuirano dostopa. Če ima možnost prostore in stvari v njih uporabljati (to pa med strankama ni bilo sporno), ima dejansko oblast nad stvarjo. Ni pa posesti nad stanovanjsko hišo izkazala druga tožnica. Posest je opustila. Od novembra 2018 dalje, odkar ima toženec novo partnerko, ni prihajala v hišo, niti ni razpolagala z novim ključem (ključem ključavnice, zamenjane decembra 2018). Tudi če je, kot to trdi pritožba, zmotno mislila, da razpolaga s ključem, ki odpira vhodna vrata hiše (ker o menjavi ključavnice decembra 2018 ni bila obveščena, temveč je zanjo izvedela šele maja 2019), to na njeno posest ne vpliva. Z morebitno zmoto o razpolaganju s pravim ključem namreč ne more ohraniti posesti, ki ji je bila sicer odvzeta oziroma jo je opustila.