Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji so nični, kar predstavlja implementacijo Direktive v domači pravni red, zato je treba pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. Po 1. točki tretjega člena Direktive za nedovoljenega velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Iz presoje poštenosti pogojev sta izvzeta glavni predmet pogodbe, kakor tudi presoja ustreznosti med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku. SEU je v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 20178 sprejelo stališče, da pogodbeno določilo o valuti vračila v kreditni pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Presoji poštenosti je lahko podvrženo samo, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, ki pa je izpolnjena le, če je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Namen predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. V zvezi z vsebino bankine pojasnilne dolžnosti je Sodišče EU že sprejelo stališče, da je bila banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. Banka je dolžna potrošniku posredovati vsaj informacijo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. V skladu z navedenim stališčem mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Če potrošnik ne prejema dohodkov v valuti kredita, je banka dolžna navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Če te zahteve iz prakse SEU in VS RS primerjamo z informacijami, ki jih je tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe dal uslužbenec tožene stranke, lahko ugotovimo, da z njegove strani podane informacije tožnikoma niso omogočale, da bi sprejela racionalno oziroma preudarno odločitev. Informacije, ki jima jih je posredoval, so zelo splošne, iz njih nista izvedela nič drugega, kar je bilo razvidno iz pogodbe ali informaciji, ki jih imajo banke na spletu. Po drugi strani pa jima ni ponudil za sprejem preudarne odločitve pomembnih informacij. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je ravnanje tožene stranke tudi v nasprotju z načelom dobre vere. Iz izpovedbe obeh tožnikov je razvidno, da je bil njun namen, da skleneta kreditno pogodbo, da s kreditom financirata nakup stanovanja, oba sta tudi pojasnila, da sta bila zadovoljna, da sta sploh dobila kredit in da nista potrošnika, ki bi tvegala. Kot sta prepričljivo izpovedala, bi v primeru, da bi jima tožena stranka predstavila kakšno je tveganje, ki ga prevzemata, in da lahko obrok kredita v CHF, ki sta ga bila glede na njune plače zmožna odplačevati, dvigne tudi na višino obroka, kot bi bil pri kreditu v EUR, ki pa ga nista mogla odplačevati, resno razmislila in se za kredit v CHF ne bi odločila. Tožnica je ob tem še izpovedala, da bi v tem primeru raje iskala druge možnosti, npr. poskusila bi si sposoditi denar pri sorodnikih, ali pa stanovanja tudi ne bi kupila. Tožena stranka je v 16. točki obrazložitve navedene informacije v času pogajanj s tožnikoma poznala, pa jima jih ni posredovala, pri čemer to sodišče dvomi, da bi razumen potrošnik, katerega namen bi bil zgolj nakup stanovanja in ki ne bi tvegal, ki bi mu bile te informacije ustrezno predstavljene, v okviru individualnih pogajanj sprejel takšne pogodbene pogoje. Tožena stranka zato ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru individualnih pogajanj sprejela pogodbene pogoje, ki jih je vsebovala sporna kreditna pogodba. Sodna praksa se je že izrekla, da gre v takem primeru za ravnanje v nasprotju z dobro vero. Še zlasti, če je bilo (kljub poznavanju dolgoletnega trenda rasti tečaja CHF in dejstva, da gre za stanovanjski kredit, ki se običajno odplačuje daljše obdobje – v konkretnem primeru 15 let) tožnikoma predstavljeno, da se bo obrok lahko le minimalno spreminjal (kar izhaja iz njunih izpovedb, kateri pa potrjuje letak na prilogi). V zvezi z letakom je potrebno pojasniti, da ga banka tožnikoma sicer ni ponudila kot promocijsko gradivo, a bi bila banka vendarle dolžna računati na učinek, ki ga je imel - zavajajoče prepričanje varčevalcev, da je trdnost CHF zanje ugodna, da povzroča relativno stabilnost obrokov ipd. Ker tožena stranka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, je glede pogodbenega pogoja, ki se nanaša na valuto vračila v kreditni pogodbi, podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive. To pa pomeni, da je kreditna pogodba nična.

V primeru, kakršen je obravnavani, tj. ko je bil izveden javni razpis z javno dražbo, se po drugem odstavku 47. člena ZEKom-1 upravni postopek uvede šele po tem, ko dražitelj ali dražitelji, ki so na javni dražbi uspeli, plačajo plačilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine ali glede na način plačevanja vplačilo tistih njegovih obrokov, ki jih je po sklepu iz šestega odstavka 45. člena tega zakona treba plačati pred izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Upravni postopek se torej začne šele po plačilu zneska, ki ga toženka glede na uspeh na javni dražbi določi s sklepom, kakršen je obravnavani, to je s sklepom, izdanim na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1. Da bi bilo o dodelitvi RF, to je o pravici uporabe RF, odločeno že pred ODRF z izpodbijanim sklepom, pa ne izhaja niti iz določbe devetega odstavka 45. člena ZEKom-1.

Glede na to, da je tožnik v vodilni izvršilni zadevi I 191/2017, v zvezi s katero je vložil prošnjo za dodelitev BPP, nesporno imel pooblaščenca – pravnega strokovnjaka, ki mu je bila odredba za drugo javno dražbo vročena nesporno 8. 6. 2020, ter ob tem, da prav tako ni spora o tem, da je bila v navedeni vodilni zadevi, kot tudi v obeh pristopnih zadevah I 45/2018 in I 3/2020, razpisana ena (skupna) druga javna dražba (in sicer 8. 7. 2020) ter da sta bila navedena izvršilna spisa pristopna k vodilnemu I 191/2017, je po presoji sodišča organ za BPP utemeljeno zaključil, da je vložitev pritožbe v tej zadevi nerazumna in da tožnik očitno nima izkazanih možnosti za uspeh z njeno vložitvijo iz pritožbenega razloga, ki ga navaja v svoji prošnji, to je nepravočasne vročitve odredbe za narok druge javne dražbe 8. 7. 2020, ter je tako utemeljeno zaključil, da je pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožniki pravnega interesa za udeležbo v gradbenem inšpekcijskem postopku ne morejo uspešno opreti na določbe 75. člena SPZ (prepovedana imisija) in 133. člena OZ (zahteva za odstranitev nevarnosti), saj se spori iz teh pravnih razmerij rešujejo v civilnih sodnih postopkih, ne pa v upravnih postopkih inšpekcijskega nadzora gradenj. Tovrsten inšpekcijski postopek je namreč namenjen varstvu javnega interesa na področju gradenj, njegov obseg pa je začrtan v določbi 145. člena ZGO-1, zato v njem ni mogoče uveljavljati varstva pravic iz sosedskega prava.

Toženka je v II. 5 točki izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja določila pogoje za gradbišče, tj. za območje predvidene gradnje (prva alineja te točke). To pomeni, da tam določeni pogoji veljajo za celotno območje predmetne gradnje, ki zajema tako Palačo, kot tudi Vilo .... PGD je namreč treba upoštevati kot celoto, torej tudi Vodilno mapo in posamezne načrte, poleg tega je v primeru, kot je obravnavani, ko je gradbeno dovoljenje že izdano, PGD treba razlagati skupaj s pogoji, kot so določeni v izdanem gradbenem dovoljenju. Glede ugovora, da se toženka v upravnem postopku ni opredelila do poročila o pregledu projektne dokumentacije faze PGD, Biro H., d. o. o., z dne 16. 10. 2019 (A15), sodišče pojasnjuje, da je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, po katerem v primeru, da ugotovi, da je upravni organ neutemeljeno (brez zakonsko dopustnih razlogov) zavrnil predlagane dokaze in je za odpravo kršitev pravil upravnega postopka predlagane dokaze treba izvesti, sodišče dolžno samo odpraviti tako kršitev pred odločitvijo v zadevi z ustrezno izvedbo takih dokazov na glavni obravnavi. Tej dolžnosti se lahko sodišče izogne le, če bi to pomenilo prenos celotnega bremena dokaznega postopka, ki bi moralo biti sicer naloženo pristojnemu upravnemu organu, na sodišče v upravnem sporu. Tako je sodišče vpogledalo tudi v navedeni dokaz in ugotavlja, da tudi s tem dokazom tožnik ni vzbudil dvoma v pravilnost in skladnost PGD. Tožnik v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja (za razliko od integralnega postopka), za katerega je torej že izdano pravnomočno okoljevarstveno soglasje, ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na PGD, kolikor je bil ta že presojan v okviru postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja. Če bi bilo to dopustno, bi namreč tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko dosegel spremembo PGD, to pa bi pomenilo, da se okoljevarstveno soglasje ne bi nanašalo na PGD, za katerega je bilo okoljevarstveno soglasje izdano. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na odprte sodne postopke v zvezi z določitvijo nujne poti, priposestvovano služnostjo in določitvijo pripadajočega zemljišča, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika (edina) lastnika tega zasebnega namakalnega sistema in da vloge za njegovo ukinitev nista podala. Kot že rečeno se namreč po določbi druge alineje osmega odstavka 94. člena ZKZ zasebni namakalni sistem lahko ukine le na podlagi vloge lastnika tega namakalnega sistema, ki ji je treba priložiti tudi izjavo tega lastnika (četrta alineja desetega odstavka 94. člena ZKZ). Ker je torej nesporno, da tožnika kot lastnika citiranega zasebnega namakalnega sistema vloge za njegovo ukinitev nista podala, tudi ni (bilo) podlage za izdajo izpodbijane odločbe o njegovi ukinitvi.

Z institutom ničnosti zato ni mogoče sanirati katerekoli pomanjkljivosti odločbe, ki bi lahko bila razlog za njeno nezakonitost in bi jo stranka lahko uveljavljala z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila. Za nično se torej odločba lahko izreče izključno iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, in ki jih je treba, kot rečeno, razlagati zožujoče.

Dimnikarstvo A. je bil izvajalec javne službe le do leta 2017. Podatek o naslovu v povezavi z ugotovitvami na posameznem dokumentu je osebni podatek posameznika, ki je lastnik predmetne hiše. Tožnik v tožbi citira 13. člen Zakona o dimnikarskih storitvah in s tem v zvezi navaja, da je dimnikar nosilec javnih pooblastil. Sodišče se ne strinja s to tožbeno navedbo. Pojem javnega pooblastila pomeni, da država pristojnosti za določeno oblastno ravnanje, ki bi bilo sicer v njeni pristojnosti, prenese na nek nedržavni subjekt (gospodarsko družbo, društvo, zavod, fizično osebo, ipd.). Dimnikarske storitve pa ne predstavljajo oblastnega ravnanja in že zaradi tega dimnikar ne more biti nosilec javnih pooblastil.

Sporni dokument je nastal in bil pridobljen, še preden se je upravni postopek dodelitve radijskih frekvenc sploh začel. Ne more razkritje vsebine dokumenta škodovati bodočemu upravnemu postopku, torej postopku, ki se sploh še ni začel.

Medsebojne povezave med predlagateljico in sodniki, ki bi narekovale delegacijo pristojnosti, morajo biti z vidika objektivnega videza nepristranskosti dovolj izrazite, intenzivne in očitne. Glede sodišča v Krškem je predlagateljica navedla samo, da pozna večino sodnikov in da je že dvakrat kandidirala za tamkajšnje sodniško mesto. Tovrstna poznanstva sama zase, brez drugih dodatnih okoliščin, po merilu razumnega človeka ne morejo vzbuditi resnega dvoma v nepristranskost. Takšne povezave prav gotovo ne vzpostavlja niti dejstvo, da je predlagateljica dvakrat kandidirala za prosto sodniško mesto. Tudi če bi s posameznim sodnikom imela tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za njegovo izločitev (70. člen ZPP). To pa ne pomeni, da vsi sodniki tega sodišča ne bi mogli odločati po svoji vesti in bi bil lahko okrnjen videz nepristranskosti.

V obravnavani zadevi, ki teče na podlagi predloga upnice za zavarovanje njene denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (243. člen ZIZ), gre za zadevo zavarovanja, zadeve zavarovanja pa so v 5. točki tretjega odstavka 83. člena ZS izrecno opredeljene kot nujne zadeve, v katerih na podlagi drugega odstavka 83. člena ZS procesni roki tudi v času poletnega poslovanja sodišča (tj. med 15. julijem in 15. avgustom) tečejo in zanje ne velja ureditev v zvezi s prekinitvijo teka procesnih rokov, določena v četrtem odstavku 83. člena ZS.

Kljub temu da pogodbi urejata isto pravno poslovno življenjsko razmerje, vsebujeta različna dogovora o krajevni pristojnosti. Takšen pogodbeni dejanski stan pritrjuje tožniku, da je prvi toženec pristal na krajevno pristojnost sodišča v Celju. To sicer ne pomeni, da je pristojnost dogovorjena samo za celjsko sodišče, prav gotovo pa ima tožnik možnost izbire, da se odloči za celjsko (ali koprsko) sodišče. Ker bi morebitna delegacija pristojnosti okrnila tožnikovo izbirno upravičenje, so pogoji za delegacijo v takšnem primeru bistveno strožji in zajemajo zlasti druge tehtne razloge po 67. členu ZPP.

Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. Ko je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem, ni nujno, da tožnik že v upravnem postopku samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila, še posebej ob upoštevanju dejstva, da takrat ni imel brezplačne pravne pomoči oziroma dostopa do pravne pomoči in da tega dokaj zapletenega pravnega sistema ne more sam poznati oziroma razumeti brez kvalificirane pomoči. Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.

Ni sporno, da poteka zoper tožnico postopek na policiji. Sporno je izključno pravno vprašanje, ali v takem primeru tožnici pripada brezplačna pravna pomoč. S tem v zvezi sodišče pritrjuje toženi stranki, da v obravnavanem primeru sodni postopek še ni bil začet. Zgolj odredba o hišni preiskavi, ne glede na to, da jo odredi sodišče, še ne pomeni začetka sodnega postopka.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Tožeča stranka v tožbi niti ne zanika ugotovljene okoliščine, da je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno.

AJPES je tožnika kot podjetnika 6. 7. 2021 na podlagi 4. točke drugega odstavka 75. člena ZGD-1 izbrisala iz Poslovnega registra Slovenije, ker je ta umrl, dediči pa ji v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju niso predložili izjave, da bodo nadaljevali z zapustnikovim podjetjem, to pomeni, da tožeča stranka v tem upravnem sporu ne obstaja več, hkrati pa predmet spora ni podedljiva pravica. Ker dediči po tožniku podpore za proizvodnjo električne energije ne morejo podedovati, to pomeni, da v tožbi ne uveljavljajo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in tako ne izkazujejo pravnega interesa, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanje pomenila spremembo ali izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogli doseči.

Ker se je Vrhovno sodišče do zatrjevane prostorske povezanosti razpravljajoče sodnice in predlagateljevega očeta že opredelilo v zadevi I R 37/2022, se bo v nadaljevanju opredelilo zgolj do zatrjevanega prejudiciranje odločitve. Tudi ta okoliščina ne more omajati videza nepristranskosti Okrajnega sodišča v Novi Gorici (in s tem vseh sodnikov tega sodišča), saj bi lahko pomenila zgolj razlog za izločitev konkretne sodnice. Pa tudi, če bi ta izločitveni razlog bil podan, prva nasprotna udeleženka ne konkretizira njegovih posledic za okrnitev videza nepristranskosti preostalih sodnikov tega sodišča.

Predlog se zavrne.

Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Upravno sodišče v tej zadevi ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.

Rok se je iztekel v ponedeljek 10. 1. 2022. Iz podatkov v sodnem spisu je razvidno, da je tožnik tožbo po elektronski pošti poslal na urad tega sodišča šele 13. 1. 2022, kar pomeni, da je bila tožba na sodišče vložena po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe.