Pogodba o opravljanju storitev, ki so jo sklenili prva in druga toženka, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ), predmet dogovorjenih obveznosti pa je bilo opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih bo prva toženka zagotavljala drugi toženki. Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Takšnih del pri drugi toženki ni opravljala kot družba izvajalka ali podizvajalka, ki bi preko svojih zaposlenih organizirala in vodila takšno delo, temveč je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku). Poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč tudi na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke). To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj. To pa ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nižje plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.

Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Prva toženka je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna. Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku). Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v slabšem položaju, saj je delo opravljal za nižje plačilo (minimalno plačo), v manj ugodnem delovnem času. Opravil naj bi tudi več dela, pri čemer je bil vezan na vsakokratne pozive na delo k drugi toženki, kar je še dodatno oteževalo njegov položaj itd. Poslovni model druge toženke, pri kateri je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke). To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bil tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Glede na navedene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalna pogodba o zaposlitvi zaradi varstva pravic delavcev ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri dejanskem delodajalcu. Kljub temu pa se zastavlja vprašanje, od kdaj je tožniku mogoče priznati delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Tožnik je namreč že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, kar je vplivalo na njegove pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, če je bil prikrajšan pri nekaterih pravicah iz delovnega razmerja oziroma višini prejemkov. Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj. Kljub temu to ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nizke plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.

Kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo. Trditveno breme s tem v zvezi je v pravdnem postopku na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino. Besedilo zelo obsežnega 40. člena Splošnega dogovora, ki je razčlenjen na odstavke, nadalje na točke odstavkov in pododstavke točk, zaobjema zelo raznolike vsebine, ki se nanašajo na izvedbo obračunov. Revident ni konkretiziral, kateri del besedila 40. člena Splošnega dogovora naj bi opredeljeval obveznost tožene stranke o roku za izpolnitev njene glavne denarne obveznosti. Revizijsko sodišče dodaja, da takšne vsebine v 40. členu Splošnega dogovora ni našlo.

Pri regresu za letni dopust gre za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato ga je treba upoštevati v okviru dohodkovnega položaja družine pri priznavanju pravic iz javnih sredstev.

Del plače iz naslova poslovne uspešnosti je sestavni del plače, zato je opravljanje dela (kar pomeni, da je delavec fizično prisoten na delovnem mestu, na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi) po naravi stvari ključen pogoj za izplačilo tega dela plače. V tem času delavec s svojim delovnim prispevkom dosega določene rezultate (produktivnost dela), kar vpliva na poslovni rezultat oziroma uspešnost delodajalca. Glede na objektivno drugačen položaj delavcev, ki so fizično prisotni na delu in opravljajo delo, ter odsotnih delavcev, ki dela iz različnih razlogov ne opravljajo, je zakonodajalec drugače uredil tudi pravico do plačila. Ker položaja po določbah ZDR-1, ki urejajo ustrezno plačilo za delo, nista enaka oziroma primerljiva, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je določitev kriterija (efektivne) prisotnosti na delu pri izplačilu dela plače za poslovno uspešnost v Pravilniku diskriminatorna.

Z razlago, za katero se zavzema revident, da v primeru, ko eden od staršev kot zakoniti zastopnik začne postopek v imenu otroka, vendar ga zlorabi za lastne interese, izvršilno sodišče lahko odstopi od načela formalne legalitete in za formalnega predlagatelja in zavezanca za plačilo stroškov postopka šteje zakonitega zastopnika, bi izvršilno sodišče zakonito zastopnico prikrajšalo za njeno pravico do izjave, s tem pa poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Vprašanja aktivne in pasivne legitimacije izvršilno sodišče praviloma ne sme ponovno presojati, saj bi s tem kršilo temeljno pravilo prepovedi ponovnega sojenja med istima strankama o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja glede na skromne ugovore revidenta v nepravdnem postopku, nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko bila ona obravnavana kot predlagateljica postopka in s tem tudi kot zavezanka za plačilo stroškov.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi morala tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 sama avtomatično obračunati (višje) cene zdravstvenih storitev, čeprav je bil Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 sprejet šele 21. 6. 2017, torej po sprejemu Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je za opustitev obveznosti v skladu z določbami 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) odgovorna tudi oseba, ki ni v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) imenovana za poslovodjo družbe in ni vpisana v sodni register kot zakoniti zastopnik, dejansko pa izvršuje poslovodenje družbe.

Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv. Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.

Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo vprašanje protipravnosti posega v tožničino komunikacijsko zasebnost. Toženka (kot bivša delodajalka) je vpogledovala v neaktiven elektronski predal tožničine (bivše) službene pošte. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera ter merilo razumno pričakovane zasebnosti, kakor ga je ESČP razčlenilo predvsem v zadevi Bărbulescu proti Romuniji, je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil poseg ustavno dopusten zaradi varstva tožničine pravice iz 33. člena Ustave.

Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno. Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.

Toženka izpostavlja dele izpovedb izvedenca selektivno in izven celotnega konteksta. Izhajajoč iz izvedenskega mnenja kot celote, ki zajema osnovno mnenje, dopolnitev in zaslišanje na naroku, pa nedvomno izhaja, da projektant v obravnavanem primeru ni izpolnil vseh svojih obveznosti. Vzročnost v obravnavani zadevi je pravna. V skladu s teorijo ratio legis vzročnosti so kot vzrok nastanka škode v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Izvedenec je v mnenju izpostavil v času projektiranja veljavno določbo 48. člena ZGO-1, ki je določala, da je pri projektu treba upoštevati tudi rezultate predhodne preveritve zanesljivosti obstoječih delov objekta, nosilnosti in stabilnosti temeljnih tal in uporabnosti že vgrajenih gradbenih proizvodov, kadar gre za rekonstrukcijo objekta. Prav tako je bilo v 38. členu ZGO-1 določeno, da mora biti iz projektne dokumentacije razvidno, da je nosilnost temeljnih tal ustrezna, da so že vgrajeni gradbeni proizvodi, ki bodo ohranjeni, uporabni in da je objekt primeren za rekonstrukcijo. Namen izpostavljenih norm je ravno v preprečevanju škodnih dogodkov, kot se je zgodil v obravnavanem primeru in se lahko preprečijo z ustreznim ravnanjem že v fazi projektiranja. Kaj bi hipotetični statični izračun pokazal, če bi ga toženka napravila, zaradi vseh navedenih opustitev na vzročno zvezo niti ne vpliva. Tudi če bi se toženka naslonila na materialne karakteristike iz dokumentacije za T. 2 in bi statični izračun pokazal, da lahko stena zdrži dodatne obremenitve, bi ta očitno temeljil na napačnih vhodnih podatkih, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Temu bi se toženka lahko izognila le z ustrezno preveritvijo vmesne stene pred začetkom projektiranja.

Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.

Na podlagi četrtega odstavka 524. člena ZKP se v postopku izročitve smiselno uporablja drugi odstavek 202. člena ZKP, zato mora pisni sklep o priporu obsegati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora. Preiskovalni sodnik mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Za obstoj utemeljenega suma v razlogih sklepa zadošča povzet opis tujcu očitanega kaznivega dejanja ter navedba dokazov, na podlagi katerih je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje.

Obdolženčev zagovornik ima prav, ko zatrjuje, da je zahteva za dopolnitev preiskave dejansko del predloga za podaljšanje pripora. Zahteva za dopolnitev preiskave je bila vložena hkrati s predlogom za podaljšanje pripora. Vsebina predloga za podaljšanje pripora kratko, na polovici strani povzema utemeljitev zahteve za dopolnitev preiskave in se nanjo tudi izrecno sklicuje. V spisu ni podatka, da bi bila zahteva za dopolnitev preiskave kakorkoli sporočena obrambi. Pri odločanju o podaljšanju pripora Vrhovno sodišče zato ne more izhajati iz tistega dela tožilkinega predloga, ki izrecno ali po vsebini pomeni sklicevanje na vloženo zahtevo za dopolnitev preiskave.

Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti. Obsojenkino ravnanje je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost. Opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, je treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa.

V primerih, kjer je končno materialnopravno vrednotenje obdolženčevih ravnanj odvisno (tudi) od njegovega subjektivnega odnosa do dejanja, mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi izhajati iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. Razsoja, ali gre v konkretnem primeru za enovito ali nadaljevano kaznivo dejanje, bo v tovrstnih primerih običajno mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, kar pomeni, da je ni mogoče sprejeti samo na podlagi opisa kaznivega dejanja. Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t.i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov skuša ob nastopu insolventnosti preprečiti vsakršno, tudi posredno privilegiranje upnikov. Poleg neposrednih plačil je treba kot prepovedana šteti tudi druga izvršitvena ravnanja storilca, s katerimi se kakšnega upnika namenoma spravi v ugodnejši položaj, med ostalim recimo prav s cesijo ali asignacijo, ki zagotavljata bodisi ugodnejše pogoje za plačilo upnikove terjatve bodisi v končnem učinku povzročita zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Vrhovno sodišče je glede zakonskega znaka "nezmožen za plačilo" že presodilo, da gre za blanketni pojem, ki ga je treba razlagati kot insolventnost v smislu določb 11. do 14. člena ZFPPIPP. V opisu kaznivega dejanja mora biti zatrjevana višina velike premoženjske škode, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, medtem ko je pravilnost tega očitka stvar dokazanosti zakonskega znaka, ne pa vprašanje njegove konkretizacije.

Če se v okviru svoje obrambe zoper očitek o izvršitvi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obdolženec sklicuje na resničnost trditve oziroma opravičljivo zmoto, mora sodišče predlagane dokaze, če so ti relevantni, izvesti.

V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost, zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s spremenjeno sodbo, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti.