Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Ebrahimian proti Franciji (sodba je v francoščini) odločalo o izražanju verskega prepričanja javnega uslužbenca. Sodniki so presodili, da zaradi ohranitve državne sekularnosti in nevtralnosti javnih storitev ni nezakonito, če se ne podaljša pogodbe o zaposlitvi, ker javna uslužbenka ni hotela sneti rute, ki jo je nosila kot izraz verskega prepričanja.

Gospa Ebrahimian, muslimanka, je bila zaposlena za določen čas v psihiatričnem oddelku bolnišnice v Nanterr-u v Franciji kot pomočnica socialnega delavca. Njeno delo je obsegalo koordinacijo oz. povezovanje med zaposlenimi, pacienti in socialnimi službami.

Po enem letu so gospo obvestili, da pogodbe ne bodo podaljšali, ker na večkratne zahteve ni hotela sneti naglavne rute. Delodajalec je zatrjeval, da je kršila kodeks oblačenja in da so se nekateri pacienti pritoževali.

Prva pritožba je bila neuspešna, druga pa uspešna, ker je sodišče presodilo, da pravi razlog za odpoved pogodbe ni bila kršitev kodeksa oblačenja temveč izražanje verskega prepričanja gospe Ebrahimian.

Vprašanje izražanja verskega prepričanja v okviru nudenja javnih storitev je bilo že obravnavano in takrat je najvišje francosko sodišče (Conseil d'Etat) izdalo mnenje, da iz načel svobode vesti, sekularne države in nevtralnosti javnih storitev izhaja, da izražanje verskega prepričanja na delovnem mestu pomeni kršitev delovnih obveznosti. Delodajalec je na podlagi tega mnenja potrdil svojo odločitev, vendar je spremenil razlog odpovedi iz kršitve kodeksa v izražanje verskega prepričanj javnega uslužbenca. Pritožbe gospe Ebrahimian so bile neuspešne, zato je šla na ESČP.

Tudi na sodišču za človekove pravice so zavrnili pritožbo. Kljub temu, da so sodniki potrdili prima facie kršitev 9. člena Konvencije o človekovih pravicah, je sodna praksa francoskega ustavnega sodišča in Conseil d'Etat enotna glede nadvlade nevtralnosti javnih storitev, ki je eden izmed temeljev sekularne države, to pa je bistveni del francoske Ustave, in je zato kršitev 9. člena Konvencije nujna v demokratični državi za zaščito oz. spoštovanje tega načela. Sodniki so poudarili še, da bi se mnenje Conseil d'Etat, ki so ga tudi sami upoštevali, moralo raztezati na vsejavne uslužbence in ne samo na učitelje.

Gospa Ebrahimian ni sicer nikoli želela spreobračati pacientov ali jim vsiljevati svojih verskih pogledov (skratka ni bilo nobenih škodljivih ravnanj), vendar so na sodišču presodili, da je zaradi enakega obravnavanja nujno preprečiti gospe (in vsem javnim uslužbencem) izražanje verskega prepričanja na delovnem mestu. Sodniki so še dodali, da je včasih lahko določen ukrep oz. dejanje dovoljeno, kljub temu, da se krši posameznikove pravice, vendar pa je potrebno to presojati od primera do primera.

Zanimivo je, kako različno se vprašanje izražanja verskega prepričanja obravnava v Franciji in kako v Združenem Kraljestvu. Načeloma je v Združenem Kraljestvu izražanje verskega prepričanja svobodno v razumnem okviru . Tako je na primer možno omejiti to pravico zaradi varnosti in varovanja zdravja (Chaplin v primeru Eweida) ter kršitve pravic drugih(Ladele v primkeru Eweida, ko javni uslužbenec ni želel opravljati civilnih obredov sklepanja zvez istospolnih). V primeru, da izražanje verskega prepričanja ne povzroča nikomur škode, potem je dovoljeno (gospa Eweida je nosila majhen križ na uniformi). V Angliji bi gospa Ebrahimian najverjetneje lahko nosila naglavno ruto na delovnem mestu, saj ni vsiljevala svojih prepričanj ali kako drugače škodila okolici.

V Franciji je pogled na te stvari, kot smo videli, precej drugačen. Francoska ustava ima zapisano, da je sekularna država. To načelo in povezano načelo nevtralnosti javnih storitev je hierarhično nad ostalimi pravicami.