V zadevi C-312/14 so sodniki sodišča EU odločali o posojilih v tuji valuti in valutnem tveganju. Vprašanje je bilo, ali spadajo taka posojila med investicijske storitve in s tem pod posebno zaščito v okviru 2. točke 1. odstavka 4. člena MiFiD direktive (direktiva 2004/39)?

Sodniki so odločili, da nekatere menjalniške transakcije, s katerimi je znesek kredita določen po nakupnem tečaju tuje valute (ki se uporablja ob izplačilu sredstev, zneski mesečnih obrokov pa so določeni po prodajnem tečaju te tuje valute), ne pomenijo investicijske storitve ali dejavnosti v smislu te določbe. Tako zadeva ne spada v okvir prava EU in ni podvržena posebnim varovalkam za investitorje po direktivi.

Gospa in gospod Lantos sta podala vlogo za kredit za nakup avtomobila. Zaradi ugodnejše obrestne mere, sta namesto kredita v madžarskih forintih vzela kredit v tuji valuti, s čimer pa sta tvegala povečanje vrednosti tuje valute proti forintu v odplačevanem obdobju. Na sodišču sta zakonca trdila, da mora sodišče kredit v tuji valuti obravnavati v okviru direktive o trgih finančnih instrumentov, kar pomeni, da mora banka kot kreditna institucija oceniti primernost oz. ustreznost nudene storitve.

Madžarsko okrožno sodišče je opozorilo na mnenje vrhovnega sodišča. Madžarsko vrhovno sodišče je z razlagalno odločbo odločilo, da je treba kreditne pogodbe, ki so izražene v tuji valuti, opredeliti kot „kredite v tuji valuti“. Vendar naj bi se v teh pogodbah v nasprotju s kreditnimi pogodbami, v skladu s katerimi se dejansko izplača znesek v tuji valuti, tuja valuta uporabljala zgolj kot računovodska enota, medtem ko naj bi se plačila opravljala v nacionalni valuti. Zato naj bi bil denarni tok v tuji valuti fiktiven, medtem ko naj bi bil dejanski denarni tok v nacionalni valuti.

Madžarsko okrožno sodišče je sodišče EU zaprosilo za odgovore na določena predhodna vprašanja. Med drugim je podalo vprašanje, ali se kredit v tuji valuti mora obravnavati kot investicijska storitev v okviru direktive o trgih finančnih instrumentov in ali neupoštevanje določb direktive pomeni ničnost kreditne pogodbe? Oziroma »Ali je mogoče transakcije, ki jih opravi kreditna institucija in pri katerih gre za preračun zneskov v tuji valuti v nacionalno valuto zaradi izračuna zneskov kredita in njegovih vračil v skladu s pogodbo o kreditu, ki se nanaša na menjalne tečaje, opredeliti kot „investicijske storitve ali dejavnosti“ v smislu člena 4(1), točka 2, Direktive 2004/39?«

Sodišče EU je najprej podalo mnenje, da bi bili določeni pravni ukrepi prava EU za zaščito potrošnikov lahko uporabni tudi v tem primeru. Spomnili so na direktivo 93/13, ki je bila že uporabljena v sodbi sodišča EU glede kredita v tuji valuti, pa tudi na direktivi 87/102 in 2008/48, ki vsebujeta vrsto varovalnih določb s katerimi se nalagajo določene obveznosti kreditodajalcem, zlasti glede informacij potrošnikom. Sodniki so poudarili, da so transakcije iz postopka v glavni stvari menjalniške dejavnosti, ki so povsem pomožne glede na odobritev in odplačevanje potrošniškega kredita, izraženega v tuji valuti. Te transakcije so omejene na preračunavanje zneskov kredita in mesečnih obrokov v nacionalno valuto. Cilj teh transakcij ni investiranje, saj želi potrošnik le pridobiti sredstva za nakup potrošniškega blaga ali storitve in ne na primer za upravljanje tečajnega tveganja ali za špekulacije o menjalnem tečaju tuje valute. Zato te transakcije ne spadajo pod investicijske storitve.

Sodišče je ovrglo tudi možnost, da transakcije, opravljene v okviru pogodbe o kreditu, spadajo v kategorijo „pomožnih storitev“ po direktivi. Odobravanje posojila pomeni pomožno storitev le, če je kredit odobren vlagatelju, da bi ta lahko v prihodnosti opravil eno ali več transakcij s finančnimi instrumenti, kar pa za konkretni primer ne velja. Menjalniške transakcije iz postopka v glavni stvari niso povezane z investicijsko storitvijo v smislu direktive, temveč s transakcijo, ki ne pomeni finančnega instrumenta.

Prav tako sodišče ne vidi povezave med to transakcijo in terminsko pogodbo, saj predmet pogodbe o potrošniškem kreditu, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ni prodaja finančnega sredstva po ceni, ki se določi ob sklenitvi pogodbe. V konkretni pogodbi o kreditu pa vrednost tujih valut, ki jo je treba upoštevati za izračun vračil, ni določena vnaprej, ampak se določi na podlagi prodajnega tečaja tujih valut na dan zapadlosti vsakega mesečnega obroka.