(Vir: Vida Oder, univ. dipl. ekon., TaxFinLex), Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) (Uradni list RS, št. 117/2006 do 50/2014) (v nadaljevanju ZDDPO-2) v 9. členu določa, da so davčni zavezanci, ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti, kot so zavod, društvo, ustanova, verska skupnost, politična stranka, zbornica, reprezentativni sindikat, oproščeni plačevanja davka, če:

•je zavezanec ustanovljen s posebnim zakonom za opravljanje nepridobitne dejavnosti in
•dejansko posluje skladno z namenom ustanovitve in delovanja.

V kolikor obravnavani zavezanci, poleg nepridobitne dejavnosti, opravljajo tudi pridobitno dejavnost, plačujejo davek od dohodkov pravnih oseb od pridobitne dejavnosti. To pomeni, da se davčna obveznost ugotavlja enako kot pri drugih davčnih zavezancih, vendar le za pridobitno dejavnost. Glede na to, da smo ugotavljanje prihodkov obravnavali prejšnji teden, se bomo danes posvetili odhodkom in davčnim olajšavam. Davčno priznani so le odhodki, ki se nanašajo na pridobitno dejavnost, enako velja za davčne olajšave.

Pri pripravi obračuna davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) morajo zavezanci, ki so skladno z 9. členom ZDDPO-2 oproščeni plačevanja davka, v obračunu DDPO odhodke najprej izkazati v višini, ugotovljeni po računovodskih predpisih. Odhodki so lahko ugotovljeni skladno z izbranimi računovodskimi standardi ali skladno z Zakonom o računovodstvu. V nadaljevanju morajo davčni zavezanci, ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti, izvzeti odhodke od nepridobitne dejavnosti. To pomeni, da morajo voditi ločene evidence za nepridobitno in pridobitno dejavnost.

Pri ločevanju odhodkov, ki se v celoti nanašajo na pridobitno oziroma nepridobitno dejavnost, praviloma ni problemov. Potrebna je le profesionalna skrbnost pri vodenju ločenih evidenc. Ločene evidence je mogoče vzpostaviti kar z uvedbo ustreznih stroškovnih mest, še bolje mest odgovornosti, na katere se evidentirajo prihodki, stroški in odhodki, ki se neposredno nanašajo na posamezno dejavnost.

Ločevanje stroškov in odhodkov, ki se nanašajo na obe dejavnosti, je nekoliko bolj zapleteno. Običajno gre za posredne stroške. Za pripisovanje posrednih stroškov posamezni dejavnosti je potrebno določiti ustrezna sodila. Sodila morajo biti pripravljena tako, da čim bolj natančno določajo, katera dejavnost posamezne stroške dejansko povzroča. Če to ni mogoče, se lahko uporabijo druge metode razporejanja stroškov, ki temeljijo na računovodskih načelih. Zelo pomembno je, da se sodila zapišejo in se dosledno uporabljajo iz leta v leto.

Ob koncu leta se, po tako ločenih evidencah, ugotovijo prihodki in odhodki (del stroškov se namreč lahko prenaša v naslednja obdobja, ker se zadržujejo v zalogah).

Po izločitvi odhodkov, ki se nanašajo na nepridobitno dejavnost, mora davčni zavezanec ugotoviti davčno osnovo skladno z določbami ZDDPO-2. To velja tudi za povečanje in zmanjšanje odhodkov, ki niso davčno priznani ali pa jih je potrebno povečati, da ne pride do dvojne obdavčitve. Prav pri vseh postavkah obračuna davka od dohodkov pravnih oseb je potrebno paziti na to, da se upoštevajo le odhodki, ki se nanašajo na obdavčljivo dejavnost. Kot primer navajam reprezentanco, ki je davčno priznana le v višini 50 %. Davčni zavezanec, ki je bil ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti, mora najprej ugotoviti, kakšen del stroškov reprezentance je bil že izločen iz davčne osnove, ker se nanaša na nepridobitno dejavnost in šele za 50 % razlike (reprezentance, ki se nanaša na pridobitno dejavnost) se poveča davčna osnova.

Ko so prihodki in odhodki pravilno ugotovljeni, je možno davčno osnovo znižati še za davčne olajšave. Tudi pri upoštevanju davčnih olajšav je potrebno paziti, da se davčne olajšave uveljavljajo pravilno. Če vzamemo primer investiranja po 55. a členu, se investicije v nepridobitno dejavnost ne morejo šteti za davčno olajšavo. Tovrstno davčno olajšavo davčni zavezanec lahko koristi za investiranje v pridobitno dejavnost, seveda ob izpolnjevanju pogojev 55.a člena ZDDPO-2.

Izdelava obračuna davka od dohodkov pravnih oseb pri davčnih zavezancih, ki so bili ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti, je vsekakor kar velik izziv. Osnovni pogoj za pravilno izdelavo pa so nedvomno strokovno in pravilno vodene ločene evidence za posamezno dejavnost. Le tako bo davčni zavezanec davčnemu organu lahko dokazal, da korektno obračunava in plačuje davek od dohodkov pravnih oseb od pridobitne dejavnosti.