Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-309/13, Up-981/13 z dne 14. 1. 2015 - Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o ustavni pritožbi in pobudi za oceno ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki jo je vložila oseba s priznanim statusom begunca. Osebi je bila v postopkih pred Ministrstvom za notranje zadeve in sodišči zavrnjena prošnja za združevanje družine v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve ter Vrhovno in Upravno sodišče so svoje odločitve oprli na stališče, da se bratje in sestre osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, po 16.b členu ZMZ ne štejejo za družinske člane, zato zanje ni mogoče uveljavljati združevanja družine.

Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev, po kateri so lahko osebe s priznano mednarodno zaščito zaprosile za združevanje le z družinskimi člani, določenimi v prvem in drugem odstavku 16.b člena ZMZ, presojalo z vidika pravice do spoštovanja družinskega življenja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave.

V odločbi je poudarilo, da v okviru tretjega odstavka 53. člena Ustave varovano družinsko življenje vključuje temeljno obliko življenjske skupnosti, ki jo v našem družbenem in kulturnem okolju predstavljajo t. i. primarna družina (skupnost zakoncev ter starši in mladoletni otroci) kot tudi tiste življenjske skupnosti med drugimi družinskimi člani, ki so zaradi specifičnih dejanskih okoliščin (življenja v skupnem gospodinjstvu, pristnih družinskih vezi, čustvene, finančne ali kakšne druge (so)odvisnosti) v bistvenem podobne primarni družini oziroma imajo enako funkcijo, kot jo ima primarna družina.

Po oceni Ustavnega sodišča omejitev pravice do združevanja družine na temeljno obliko družine, ki jo v tem družbenem in kulturnem okolju predstavlja t. i. primarna družina in na njej v bistvenem podobno življenjsko skupnost sam po sebi ni prekomeren poseg. Vendar pa vseh različnih oblik življenjskih skupnosti, ki so v bistvenem podobne t. i. primarni družini, zaradi raznolikosti življenjskih položajev ni mogoče vnaprej predvideti. Zakonodajalec je v ZMZ možnost uveljavljanja združitve z družino omejil tako, da je naštel družinske člane, za katere lahko begunec uveljavlja združitev družine. Ker je s tako ureditvijo izključil morebitno drugo obliko življenjske skupnosti, ki bi jo bilo treba glede na specifične dejanske okoliščine konkretnega primera šteti za življenjsko skupnost, v bistvenem podobno primarni družini, je po presoji Ustavnega sodišča nesorazmerno omejil pravico beguncev do spoštovanja družinskega življenja. V obravnavanem primeru pobudnice organi odločanja niso niti ugotavljali, ali med pobudnico in njeno sestro obstaja družinsko življenje, temveč so zahtevo zavrnili že v izhodišču, zgolj na podlagi dejstva, da v ZMZ med naštetimi družinskimi člani ni sester.

Ustavno sodišče je presodilo, da je bila izpodbijana ureditev, ki je med postopkom prenehala veljati, v neskladju z Ustavo. Hkrati je določilo, da je treba v še nepravnomočno končanih postopkih odločanja o združitvi družine dopustiti možnost, da lahko pristojni organ izjemoma šteje za družinskega člana tudi drugega sorodnika osebe s priznanim statusom begunca, ki ni bil določen v 16.b členu ZMZ, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.

Ker z ustavno pritožbo izpodbijani sodni odločbi in odločba Ministrstva za notranje zadeve temeljijo na določbi ZMZ, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju s pravico do spoštovanja družinskega življenja, je bila z njimi pritožnici kršena pravica iz tretjega odstavka 53. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodni odločbi razveljavilo, odločbo Ministrstva za notranje zadeve pa odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje pristojnemu organu. Ministrstvo za notranje zadeve bo moralo v ponovnem odločanju uporabiti predpis, ki je veljal v času vložitve vloge, ter pri tem upoštevati način izvršitve odločitve Ustavnega sodišča in razloge iz te odločbe.