V zadevi C-605/12 so na sodišču EU presojali o vprašanjih določitve kraja opravljanja storitev kot kraja obdavčitve storitev za namene DDV, ki jih družba iz ene države članice (poljska družba) opravlja za družbo iz druge države članice (ciprska družba), in pod katerimi pogoji se šteje, da ima prva družba stalno poslovno enoto v drugi državi članici v smislu 44. člena Direktive o DDV.

Sodniki so presodili, da je treba šteti, za namene določitve kraja obdavčitve storitev, da ima družba iz ene države članice, ki opravlja storitve za drugo družbo iz druge države članice, stalno poslovno enoto v drugi državi članici, če ima ta poslovna enota zadostno stopnjo stalnosti in ima ustrezno strukturo v smislu človeških in tehničnih virov, ki ji omogoča prejemati storitve in jih uporabljati za svojo gospodarsko dejavnost, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Vprašanje predložitvenega sodišča se je glasilo:

Ali je za obdavčitev storitev, ki jih poljska družba s sedežem na Poljskem opravi za ciprsko družbo s sedežem v drugi državi članici Unije, če ciprska družba pri opravljanju svoje dejavnosti uporablja infrastrukturo poljske družbe, sedež stalne poslovne enote v smislu člena 44 Direktive o DDV tam, kjer ima sedež poljska družba?

Kratek opis dejanskega stanja:

Družba Welmory LTD s sedežem v Nikoziji organizira prodaje na dražbi na spletni prodajni platformi. V ta namen prodaja sklope (bids / ponudbe), to pomeni bone, ki dajejo pravico do oddaje ponudbe za nakup izdelkov, danih na dražbo s ponudbo cene, ki je višja od zadnje predlagane cene. Ciprska družba je sklenila pogodbo o sodelovanju s poljsko družbo, v skladu s katero se je zavezala, da bo opravljala storitev dajanja na voljo spletne strani za prodajo na dražbi pod imenom domene www.za10groszy.pl, ki vključuje tudi opravljanje storitev, povezanih z zakupom strežnikov, ki so nujni za delovanje spletnega mesta, in s predstavitvijo proizvodov, ki se prodajajo na dražbi. Poljska družba pa se je zavezala, da bo na tej strani prodajala izdelke.

Člen 44 direktive določa, da je kraj storitev, ki se opravljajo za davčne zavezance, določen glede na prejemnika storitev in ne več glede na ponudnika storitev, kot je bilo v predhodni ureditvi, zato je bilo treba ugotoviti, ali ostaja upoštevna sodna praksa razlage prejšnje ureditve (9(1) člena šeste DDV direktive 77/388). Sodišče je poudarilo, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilj, ki ga uresničuje ureditev. Po mnenju sodišča sta besedili členov (44 nove direktive in 9 stare) podobni in sledita istemu cilju, zato bi bilo mogoče smiselno uporabiti predhodno sodno prakso sodišča. Po 44. členu direktive je kraj storitev, kraj, kjer ima prejemnik storitev sedež svoje gospodarske dejavnosti, ali kraj stalne poslovne enote, če je ta izven kraja sedeža, ali kraj stalnega prebivališča ali običajnega prebivališča prejemnika storitev, če ni sedeža ali stalne poslovne enote. Namen te določbe je bil, da se enotno določi navezna okoliščina za določitev kraja opravljanja storitev in s tem razdelitev pristojnosti držav članic na področju DDV. Sedež gospodarske dejavnosti kot primarna navezna okoliščina je objektivno, enostavno in praktično merilo, ki zagotavlja veliko pravno varnost, saj ga je najlažje preveriti. Stalna poslovna enota pride v poštev šele, če ni mogoče ugotoviti sedeža.

Sodišče je ugotovilo, da gre za stalno poslovno enoto, če ima zadostno stopnjo stalnosti in ustrezno strukturo v smislu človeških in tehničnih virov, ki ji omogočajo prejemanje in uporabljanje storitev, ki se opravljajo za lastne potrebe te poslovne enote. Torej bi morala ciprska družba na Poljskem imeti vsaj strukturo, ki bi ji omogočala prejemati storitve, ki jih zanjo opravlja poljska družba, in jih uporabljati za svojo gospodarsko dejavnost, torej upravljanje sistema elektronske prodaje na dražbi ter izdajanje in prodajo bids.