Kaznovalna odškodnina je eden najbolj kontroverznih institutov civilnega prava, ki vzbuja veliko pozornost pravne stroke tako v evropskem kot tudi v anglosaksonskem pravnem okolju. Gre za denarno odškodnino, ki jo oškodovanec dobi poleg zneska, s katerim se sicer zasledujeta cilja izravnave (restitucije) in zadoščenja (satisfakcije) kot glavna cilja odškodninskega prava. Prispevek analizira slovenski pravni red in v njem išče institute, v katerih lahko zasledimo preventivni in kaznovalni namen odškodnine. Sklepna ugotovitev je, da kaznovalna funkcija odškodninskega prava ni nesporno sprejeta v slovenski pravni red kot enakovredna restituciji in satisfakciji.

1. Uvod

Kaznovalna odškodnina je eden najbolj kontroverznih institutov civilnega prava, ki vzbuja veliko pozornost pravne stroke tako v evropskem kot tudi v anglosaksonskem pravnem okolju. Gre za denarno odškodnino v obliki civilne kazni, ki jo oškodovanec lahko dobi poleg zneska, s katerim se sicer zasledujeta cilja izravnave (restitucije) in zadoščenja (satisfakcije) kot glavna cilja odškodninskega prava. Bistvena značilnost kaznovalne odškodnine je, da v odškodninsko pravo vpeljuje funkciji kaznovanja povzročitelja škode in preventivnega delovanja nanj ter na morebitne bodoče kršitelje.

Gre za cilja, ki ju sicer tradicionalno ne pripisujemo tej pravni veji. Kaznovalna odškodnina je pravzaprav hibridno pravno sredstvo, ki ni v celoti niti civilnopravne niti kazenskopravne narave. To dejstvo postavlja pod vprašaj v Evropi zelo zakoreninjen sistem stroge ločitve civilnega in kazenskega prava, kar je poleg strahu pred odsotnostjo pravne varnosti in predvidljivosti ter neupravičene nenadne obogatitve oškodovanca eden glavnih argumentov proti uvedbi kaznovalne odškodnine v evropskih pravnih redih.

Tudi v slovenskem pravu lahko zasledimo zakonske institute v okviru odškodninskega prava, ki jih ni mogoče utemeljiti (zgolj) z izravnavo in zadoščenjem za oškodovanca. Utemeljitev je mogoče najti v specialni in generalni prevenciji ter v kaznovanju povzročitelja škode, kar je ponekod tudi izrecno zakonsko določeno.

V prispevku analiziram take institute v slovenskem pravu in skušam utemeljiti, kje lahko v njih iščemo elemente preventivne in kaznovalne funkcije odškodninskega prava.

1.1. Opredelitev pojma kaznovalne odškodnine

Vrhovno sodišče ZDA je v zadevi Exxon Shipping Company proti Baker opredelilo pojem kaznovalne odškodnine, in sicer gre za kvazi-kazenski institut, ki pa je zasebnopravne narave in je usmerjen v kaznovanje povzročitelja škode ter odvrnitev prihodnjih istovrstnih kršitev. Ta opredelitev poudarja zlasti dva namena, ki ju zasleduje kaznovalna odškodnina: kaznovanje povzročitelja škode in preventivno delovanje na konkretnega in na potencialne povzročitelje v prihodnje. Kaznovanje povzročitelja škode temelji na škodi, ki je povzročena posameznemu oškodovancu, preventivni učinek pa se nanaša na družbo kot celoto.

Tradicionalno se kaznovalna odškodnina prisoja v primerih, ko je povzročitev škode namerna, tipično v primeru telesnih poškodb, razžalitve in okrnitve časti in dobrega imena, neutemeljenega kazenskega pregona, neupravičenega odvzema prostosti in motenja posesti. V novejšem razvoju so se kaznovalne odškodnine začele prisojati tudi v primeru zavarovalniških goljufij, diskriminacije na delovnem mestu in producentske odgovornosti.

Poleg kaznovanja povzročitelja škode je namen kaznovalne odškodnine tudi prevencija. V zvezi s tem naj bi pri določanju višine kaznovalne odškodnine sodišče upoštevalo stopnjo zavržnosti ravnanja. Kaznovalna odškodnina naj bi se dosodila le v primerih, ko je povzročitelju škode mogoče očitati brezobzirnost in škodoželjnost do oškodovanca (mens red). Višina kaznovalne odškodnine naj bi odražala stopnjo zavržnosti povzročiteljevega ravnanja - bolj kot je to grajanja vredno, višja naj bo kaznovalna odškodnina. Kadar obstaja verjetnost, da se bo povzročitelj škode plačilu odškodnine lahko izognil, zlasti ekonomske teorije prava opozarjajo, da je treba poskrbeti za to, da povzročitelj škode v ekonomskem smislu dejansko plača odškodnino in se ji ne izogne s prevalitvijo njenega plačila na tretje osebe (angl. deterrence damages). Le taka odškodnina bo na povzročitelja škode delovala dovolj preventivno.

1.2. Sporna vprašanja kaznovalnih odškodnin

Kaznovalne odškodnine lahko umestimo nekje med civilno in kazensko pravo. To dejstvo je eno glavnih spornih teoretičnih izhodišč, glede katerih si pravna teorija ni enotna. Res je, da imata odškodninsko in kazensko pravo skupne korenine, vendar sodobni pravni sistemi zarisujejo strogo ločnico med civilnim in kazenskim pravom. Namen civilnega prava je kompenzacija, namen kazenskega prava pa je kaznovanje storilcev kaznivih dejanj. Skupna značilnost civilnih sankcij, po kateri se te razlikujejo od kazenskopravnih sankcij, je, da vedno posegajo samo v premoženje kršitelja in ne v njegovo osebnost. V kazenskem pravu zato veljajo številna pravila, ki naj zavarujejo domnevnega storilca kaznivega dejanja pred samovoljo države. Najpomembnejše je gotovo pravilo nullum crimen nullapoena sine legepraevia.

Domnevnega storilca kaznivega dejanja lahko torej kaznujemo zgolj in samo v primeru, ko je kaznivo dejanje vnaprej opredeljeno v zakonu, ko so vnaprej jasno opredeljeni njegovi znaki in določena kazen zanj, ko je pred obsodbo izpeljan pravičen in transparenten kazenski postopek z vsemi strogimi postopkovnimi pravili, povzročitelju škode pa lahko naložimo odškodnino v funkciji kaznovanja brez vseh teh varoval in dejansko ad hoc opredelimo njegovo protipravno ravnanje kot ravnanje, vredno kaznovalne sankcije. Če kaznovalno odškodnino dopustimo, pa se pojavi vprašanje, katere procesne garancije moramo ponuditi tožencu v postopku, katerega izid bo v njegovo osebnost posegel manj kot kazenski, vendar bolj kot v primeru »običajne« odškodnine. Ali toženca lahko na primer varujejo domneva nedolžnosti, pravila o izločitvi nezakonito pridobljenih dokazov, dokazni standard prepričanja, obvezen pravni pouk in v nekaterih primerih obvezno pravno zastopanje?

Z vidika načela ne bis in idem pa je zanimivo vprašanje, kako dosojena kaznovalna odškodnina vpliva na morebitni poznejši kazenski postopek zoper istega storilca za isto ravnanje. V luči nevarnosti dvojnega kaznovanja je verjetno nesporna samo možnost, ko predhodna obsodba na plačilo kaznovalne odškodnine preprečuje naknadni kazenski postopek, morda pa tudi možnost, po kateri bi se predhodno dosojena kaznovalna odškodnina nekako upoštevala pri izbiri kazenske sankcije v kazenskem postopku. V sodobnih pravnih redih, ki razlikujejo med civilnim in kazenskim pravom, je zelo zanimivo vprašanje, ali bi mogli z instrumenta- rijem kazenskega prava doseči namen, ki ga zasledujejo kaznovalne odškodnine in tako kljub vsemu zavarovati procesne pravice povzročitelja škode.

Znesek kaznovalne odškodnine tradicionalno ne pripade državnemu ali lokalnemu proračunu ali morda dobrodelni organizaciji, ampak oškodovancu samemu. Kaznovalno odškodnino bi morda lahko lažje opravičili, če bi odškodnina v znesku, ki bi presegal njeno izravnalno naravo, pripadel na primer proračunu. V tem primeru bi bila torej obogatena država, ki naj presežek denarja razporedi tja, kjer je v dobro vseh to najbolj potrebno. S tem bi tudi dosegli namen kaznovalne odškodnine, ki je kaznovanje povzročitelja škode. Kaznovalna odškodnina, ki pripade oškodovancu, sicer izpolni svoj kaznovalni namen, vendar hkrati povzroči obogatitev na strani oškodovanca. Ameriška pravna doktrina tega zneska ni razlagala kot obogatitev, temveč kot neke vrste nagrado ali darilo oškodovancu, ker je s škodnim ravnanjem oškodovan prav on, ne pa nekdo drug. V novejšem času so se v ameriški teoriji razvila stališča, da je treba znesek kaznovalne odškodnine razdeliti med oškodovanca, njegove pravne zastopnike in državo. Delež zneska, ki ga dobi oškodovanec, naj bo vnaprej opredeljen, s čimer je mogoče tudi preprečiti vlaganje neutemeljenih tožb.

1.3. Evropska zadržanost

Institut kaznovalne odškodnine je bil v Evropo prenesen iz angloameriškega pravnega okolja, vendar se ni razvil toliko kot v ZDA. Evropski pravni redi kaznovalnim odškodninam niso naklonjeni. Nemško Ustavno sodišče je na primer odločilo, da take odškodnine nasprotujejo evropskemu javnemu redu. Utemeljitev nemške odločbe temelji na argumentu ločitve med civilnim in kazenskim pravom. Ni namreč dopustno uveljavljati kaznovalnih sankcij in preventivnih učinkov prek institutov civilnega prava. Nemško ustavno sodišče je v odločbi poudarilo tudi že omenjen pomislek, in sicer da so kaznovalne odškodnine protiustavne, saj kršijo temeljno načelo nemške ustave nullum crimen nullapoena sine legepraevia.

Uredba (ES) št. 864/2007 z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, v 32. točki preambule določa, da institut kaznovalne odškodnine nasprotuje javnemu redu Skupnosti.

Dejstvo, da so članice Evropske unije tudi države, ki pripadajo anglosaksonskemu pravnemu okolju, je le pripomoglo k temu, da je vprašanje dopustnosti kaznovalnih odškodnin v Evropski uniji zahtevalo podrobnejšo analizo. Inštitut za evropsko odškodninsko pravo je novembra 2008 organiziral konferenco na temo instituta kaznovalne odškodnine. Sklepne ugotovitve kažejo na načelno zadržanost do kaznovanja kot funkcije odškodninskega prava. Tej ugotovitvi se pridružuje tudi del slovenske pravne teorije, ki pritrjuje stališču, da odškodninsko pravo ne sme biti preoblikovano na način, ki nasprotuje temeljnim načelom zasebnega prava in ga ne smemo zlorabljati z vpeljavo namena, ki je značilen za drugo pravno področje.

1.4. Slovensko pravo

Slovensko pravo kaznovalno funkcijo odškodnine načeloma zavrača in v drugem odstavku 179. člena OZ izrecno navaja, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

V splošnem lahko odmik od klasičnega odškodninskega prava v smislu kaznovanja iščemo v dveh smereh. Ena je t. i. objektivizacija nepremoženjske škode, ki kot zadostno škodno posledico šteje že samo primarno škodo na nepremoženjskih dobrinah, ne zahteva pa sekundarne posledice v smislu duševnih bolečin. Drugi odmik je razumevanje odškodnine kot kazni. O tem lahko govorimo, ko je ravnanje povzročitelja škode (krivda) merilo za določitev višine odškodnine, ne pa za protipravnost ravnanja oziroma za krivdo kot predpostavko odškodninske odgovornosti.

Nekateri uveljavljeni avtorji preventivno funkcijo odškodninskega prava priznavajo kot zelo pomembno oziroma celo poglavitno, pri tem pa se opirajo na spoznanja ekonomske analize prava. Vrhovno sodišče je uporabo izhodišč ekonomske analize prava pri določanju višine odškodnine izrecno zavrnilo, pri čemer je odločitev utemeljilo z navedbo, da njihova uporaba vrednotno ne bi bila upravičena.

Slovensko pravo pozna nekatere institute, v ozadju katerih je mogoče prepoznati kaznovalni ali vsaj preventivni namen. Sem spadajo zlasti denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, odškodnina zaradi kršenja osebnostnih pravic s tiskom, odškodnina zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe, denarna odškodnina za primere sojenja v nerazumnem roku, pogodbena kazen, sodni penali, institut cene posebne priljubljenosti (praetium affectionis), odškodnina zaradi kršitve prepovedi diskriminacije in trpinčenja v okviru delovnega prava ter denarno povračilo namesto reintegracije v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ti instituti bodo analizirani v nadaljevanju prispevka.

1.4.1. Pridržek javnega reda pri priznanju tuje sodne odločbe
Javni red pomeni skupek vrednot, na katerih temelji pravni, socialni in kulturni red posamezne države in ki morajo biti spoštovane tudi v razmerjih z mednarodnim elementom. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) kot mehanizem za varovanje javnega reda v mednarodnem zasebnem pravu v 100. členu pozna institut pridržka javnega reda.

Ker je javni red pojem nacionalnega prava, lahko vsaka država načeloma sama določa, katere vrednote šteje za temeljne. To ji omogoča, da z zavrnitvijo priznanja tuje sodne odločbe prepreči vdor tujih in nesprejemljivih rešitev v domači pravni red. V okviru predmetne razprave je zanimivo vprašanje, ali naj slovensko sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, s katero je bila stranki prisojena odškodnina, ki je po višini tako visoka, da jo lahko pojmujemo kot kaznovalno ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Maruša Varl: Elementi kaznovalne odškodnine v slovenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, 2016, št. 76.