Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prinaša z ustavo skladne zakonske rešitve zakona (ki jih je v preteklosti ustavno sodišče razveljavilo) ter uvaja še nekaj drugih sprememb in dopolnitev, ki so se pokazale kot potrebne ob uporabi veljavnega zakona, predvsem na področju pospešitve pravdnega postopka. Novela je začela veljati 14. marca, uporabljati pa se začne 14. septembra, razen sprememb 392., 393., in 394. člena, ki se začnejo uporabljati že 14. marca.

K preprečevanju zamud v sodnih postopkih teži že 1. člen novele: »Sodišče, stranke in drugi udeleženci si morajo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku« (novi prvi odstavek 11. člena).

Z enakim namenom se v nadaljevanju spreminjajo nekatera pravila, ki urejajo vloge strank in postopek dokazovanja. Novost je omejitev števila pripravljalnih vlog pred pripravljalnim narokom oziroma prvim narokom na glavno obravnavo (stranka lahko pošlje le dve pripravljalni vlogi) ter določitev roka 15 dni pred narokom, ko je še dovoljeno vložiti pripravljalno vlogo (269. člen - primerjalnik besedila).

Z novim 219.b členom se širi obveznost razkritja poslovnih skrivnosti in listin in sicer lahko sodišče na predlog stranke s sklepom naloži nasprotni stranki, da razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost, če presodi, da njihovo razkritje zaradi zagotovitve pravice do sodnega varstva stranke objektivno prevlada nad interesom nasprotne stranke po varovanju teh podatkov kot poslovne skrivnosti. Uvaja se tudi zaključna beseda strank (291. člen - primerjalnik besedila), v kateri stranki po zaključku glavne obravnave predstavita svojo dokazno oceno in pogled na potek postopka.

Z novelo ZPP se tudi krepi položaj prvostopenjskega sodnika. Ta lahko skladno z novim 279.c členom uvede pripravljalni narok, na katerem lahko sodnik s strankami razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora (načelo odprtega sojenja), stranki lahko dopolnjujeta navedbe in predlagata nove dokaze v s ciljem, da se na glavni obravnavi izvajajo dokazi in ugotavljajo le dejstva, ki so med strankami nesporna. Poudarjena je tudi sodnikova dolžnost po materialnoprocesnem vodstvu: sodnik na pripravljalnem naroku odloči, ali bo po prejemu odgovora na tožbo razpisal poravnalni narok (305.a člen ZPP) ali pripravljalni narok, na katerem bi v soglasju s strankama naredil načrt (časovni plan) o poteku postopka in izvajanju dokazov.

Program vodenja postopka izdela predsednik senata na pripravljalnem naroku, vsebuje pa zlasti pravno podlago, ki jo sodišče šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku glede na podane navedbe strank; dokazni sklep glede dokazov, ki sta jih stranki že predlagali; število ali datume narokov za glavno obravnavo, na katerih bo sodišče izvajalo dokaze (novi 279.č člen). Z novelo se prav tako spodbuja ustna razglasitev sodbe, saj ima javna razglasitev močan simbolni pomen in krepi avtoriteto sodne veje oblasti. Kadar sodnik ustno razglasi sodbo, ni dolžan izdati pisne sodbe z obrazložitvijo, ampak zadostuje samo pisni izrek sodbe, sodba s polno obrazložitvijo pa se izda samo v primeru, če stranka v določenem roku napove pritožbo (323. člen - primerjalnik besedila).

Želja po pohitritvi postopka je razvidna tudi v pritožbenem postopku: skladno z novim šestim odstavkom 347. člena lahko sodnik poročevalec brez pooblastila senata opravi narok, namenjen poravnavi, in na zapisnik sprejme sodno poravnavo. Prav tako se širi možnost razpisa pritožbene obravnave višjega sodišča in posledično sprejem meritorne odločitve na drugi stopnji v primerih, ko bi neizvedba pritožbene obravnave in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodniku lahko pomenila kršenje strankine pravice do sojenja v razumnem roku (354. in 355. člen).

S spremembo 367. člena (primerjalnik besedila) se ukinja dovoljena revizija (do sedaj je veljalo, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 evrov). S tem, ko je mogoča samo dopuščena revizija, se Vrhovnemu sodišču priznava položaj najvišjega sodišča, ki je zadolžen za enotnost sodne prakse in razvoj prava skozi sodno prakso in ne predstavlja več tretje stopnje v sporih, ki so večje vrednosti. Hkrati je dopuščena revizija mogoča tudi v sporih, katerih vrednost ne dosega 2.000 evrov, saj pomembnost pravnega vprašanja ni vedno povezana z višino spornega predmeta. Vrhovno sodišče ima možnost, da v primerih, ko je odločitev pomembna za zagotovitev pravne varnosti ali za razvoj prava preko sodne prakse in ko oceni, da za izvedbo javne obravnave obstoji interes javnosti, izvede javno glavno obravnavo in javno razglasi svojo odločbo (376. člen). Na javno obravnavo se povabijo stranke oziroma njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci, sama obravnava pa se začne s poročilom poročevalca, nato pa revident na kratko obrazloži svojo revizijo, nasprotna stranka pa poda odgovor na revizijo, če ga je vložila. Revizijsko sodišče lahko v mejah preizkusa revizije strankam zastavlja vprašanja (376.a člen).

Poleg navedenih sprememb novela prinaša še reformo vročanja. Ukinjena je možnost vročanja po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje pisanj kot registrirano dejavnost – lahko pa sodišče na predlog stranke vroči pisanje po detektivu ali izvršitelju (132. člen - primerjalnik besedila). Prav tako je uvedeno obvezno elektronsko vročanje državnim organom, odvetnikom, notarjem, izvršiteljem, stečajnim upraviteljem in drugim osebam, za katere tako določa zakon (sedmi odstavek 132. člena). Vročanje vabil na narok ni potrebno, če je sodišče na prejšnjem naroku v isti zadevi ustno povabilo osebo, kadar je ta pred njim, na naslednji narok in jo pri tem poučilo o posledicah, če ne bi prišla. Tako opravljeno vabilo se zapiše v zapisniku naroka, s čimer se šteje, da je vabilo s tem vročeno (132.a člen).

Po novem se lahko sodna pisanja, namenjena državnim organom, pravnim osebam itd., vročajo ne samo pooblaščencem za vročanje, temveč tudi zakonitemu zastopniku ali prokuristu (133. člen). Če imajo vse stranke v postopku pooblaščence, ki so odvetniki, se lahko med postopkom vloge in priloge vročajo neposredno med pooblaščenci, lahko pa jim sodišče naloži obvezno neposredno medsebojno vročanje. Neposredno vročanje med pooblaščenci se opravi priporočeno po pošti s povratnico ali po varni elektronski poti (139.a člen). Skladno s 139.b členom se pisanja lahko vročajo tudi v poštni predal. Osebna vročitev v poštni predal se opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Opozoriti velja, da se vzporedno z dolžnostjo rednega praznjenja poštnega predala uvaja dolžnost naslovnika, da mora ob prevzemu enega obvestila o osebni vročitvi sodnega pisanja iz poštnega predala prevzeti vsa obvestila o osebni vročitvi sodnih pisanj, ki se v poštnem predalu nahajajo tisti dan.