Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ip 3381/2014 z dne 24. 10. 2014. Če je izvedena ločitev zapuščine, lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki so ob smrti pripadale zapustniku in ki so predmet ločitve zapuščine, ostanejo v zapuščini kot skup premoženja z omejeno pravno subjektiviteto - ločena zapuščina, na dediče pa preide le, kar po poplačilu separatistov ostane, in sicer ex nunc. Ločitveni upniki plačilo svojih terjatev lahko zahtevajo samo iz zapuščinskega premoženja (cum viribus hereditatis).

Zapustnikovi hčerki sta bili kljub ločitvi zapuščine s pravnomočnim sklepom o dedovanju razglašeni za dedinji (tudi) ločenega premoženja, česar sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za nadaljevanje izvršbe ni upoštevalo oziroma se do tega ni opredelilo. Sklep tudi nima razlogov o tem, ali je morda že v zapuščinskem postopku po pokojnem prvotnem dolžniku B. N. prišlo do ločitve zapuščine, oboje pa je odločilno za presojo, iz katerega premoženja, ki je predmet zapuščine po pokojnem A. N., se lahko upnik poplača in kdo je pasivno legitimiran za poplačilo njegove terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika M. L. z dne 24. 1. 2013 za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim predmetom - z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin, in sicer parc. št. 111/0-1, parc. št. 222/0-0 in 333/0-0, vse k.o. X., parc. št. 444/0-1 k.o. Y. in 2/3 posameznega dela stavbe št. 906 v stavbi št. 931 k.o. Z. (I. točka izreka sklepa), in odločilo, da upnik sam krije stroške predloga za nadaljevanje izvršbe (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik, ki navaja, da je sodišče izvršbo vodilo zoper prvotnega dolžnika B. N., ki je umrl, zato se je postopek nadaljeval zoper njegovega dediča A. N. Ko je tudi A. N. umrl, je upnik predlagal nadaljevanje postopka zoper dedinji P. N. in M. N., vendar je sodišče njegov predlog napačno zavrnilo. Meni, da sta dolžnikova obveznost in obseg premoženja nesporno ugotovljena, zato mora sodišče dovoliti nadaljevanje izvršbe s prodajo predlaganih nepremičnin. Dediči po splošnih pravilih odgovarjajo za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, vendar tudi s svojim premoženjem in prihodki. Višina podedovanega premoženja presega dolg po predmetni izvršbi. Upnik izvršbe nikoli ni zahteval na nepremičnine, ki niso bile podedovane oziroma niso bile del zapuščine. Drugi odstavek 143. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) jasno odloča, da zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev zapuščine, lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Zakon torej ne določa, da se lahko poplačajo samo iz ločenega premoženja, temveč iz zapuščinskega premoženja, osnova za poplačilo je torej celotna zapuščina. Kot izhaja iz IV. točke sklepa o dedovanju, sta dedinji vse predlagane nepremičnine dejansko podedovali. Enako je tolmačenje zakona, če se uporabi razlaga po namenu določbe - namen ločitve zapuščine je v korist upniku, da lahko prepreči odtujitev in obremenitev premoženja ter se na ta način varno poplača. Sodišču sploh ne bi bilo treba navajati, katero premoženje se ločuje, običajno se izda le sklep, da se zapuščina loči od premoženja dedičev. Upnik je predlagal ločitev celotne zapuščine, sodišče tega zahtevka ni zavrnilo, torej je štelo, da se predlog za ločitev celotne zapuščine sprejme v celoti. Namen zakona je namreč v ločitvi celotne zapuščine, delna po naravi stvari niti ni mogoča, nepremičnine, ki so za sodišče sporne, pa so bile del zapuščine. Postopek se mora nadaljevati zoper dedinji, saj se zoper dolžnika ne more, ker je umrl, zoper zapuščino pa tudi ne, ker je zapuščinski postopek končan. Če obvelja stališče sodišča prve stopnje, se postopek za upnika v nobenem primeru več ne more nadaljevati. Ni bistveno razlikovanje med ločenim in neločenim premoženjem zapuščine, temveč razlikovanje med zapustnikovim premoženjem in drugim premoženjem dediča. Upnik je izvršbo predlagal točno na tisto premoženje, ki je bilo dejansko podedovano. Sklep o dedovanju je pomanjkljiv in napačen, upnik je že zahteval popravek. Če je premoženje ločeno, to ne pomeni, da ga dediči niso podedovali, kakor zmotno trdi sodišče, temveč z zapuščino samo ne smejo prosto razpolagati, dokler se upniki iz nje ne poplačajo. Sodišče torej napačno tolmači predpise, temu pa je botrovalo tudi napačno ravnanje zapuščinskega in zemljiškoknjižnega sodišča, ki bi dedinji že moralo vpisati v zemljiško knjigo kot lastnici. Ker tega ni storilo, je upniku povzročilo škodo, saj je izvršilno sodišče zato zavrnilo njegov predlog za izvršbo. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ločitev zapuščine (separatio bonorum), kot jo opredeljuje 143. člen ZD, je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja lahko ti dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev (1). Predlog za ločitev zapuščine se po stališču pravne teorije lahko nanaša zgolj na celotno zapuščino in ne morebiti samo na njen del (2). O upnikovemu predlogu za ločitev zapuščine sodišče odloči s sklepom, ki je konstitutiven in učinkuje samo v korist upnikov, ki so ločitev predlagali (3). Zapuščinsko sodišče mora nato ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek za poplačilo njihovih terjatev oziroma za zavarovanje njihovih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, zapuščinski postopek pa prekiniti do končanja teh postopkov. Šele tedaj bo namreč znan ostanek zapuščine, ki ga po poplačilu upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine, lahko podeduje zapustnikov dedič, zato do ugotovitve tega podatka ni mogoče izdati pravilnega sklepa o dedovanju (4). Če je izvedena ločitev zapuščine, lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki so ob smrti pripadale zapustniku in ki so predmet ločitve zapuščine, ostanejo v zapuščini kot skup premoženja z omejeno pravno subjektiviteto - ločena zapuščina (5), na dediče pa preide le, kar po poplačilu separatistov ostane, in sicer ex nunc. Ločitveni upniki plačilo svojih terjatev lahko zahtevajo samo iz zapuščinskega premoženja (cum viribus hereditatis) (6).

5. Upnik je v predmetni zadevi vložil predlog za nadaljevanje izvršbe na nepremičnine zoper dedinji pokojnega dolžnika A. N., kot dokaz pa je priložil pravnomočni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 23. 8. 2012. Skliceval se je na tretji odstavek 142. člena ZD, da so dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, vsak do višine svojega dednega deleža, ter navedel, da sklep o dedovanju pomeni listino v skladu s 24. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da upnik glede na drugi odstavek 143. člena ZD ne more zahtevati poplačila iz drugega premoženja dedinj, temveč zgolj iz premoženja ločene zapuščine, torej nepremičnin parc. št. 444/0-1 k.o. Y. in 1/3 posameznega dela stavbe št. 906 v stavbi št. 931 k.o. Z., pri katerih je kot lastnik oziroma solastnik še vedno vknjižen A. N. in ne njegovi dedinji, nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pravni naslednici prvotnega dolžnika z drugimi sredstvi izvršbe pa ni dopustno, dokler je sklep o ločitvi zapuščine v veljavi.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil predmetni izvršilni postopek začet zoper prvotnega dolžnika B. N., eno od dovoljenih izvršilnih sredstev je bila tudi izvršba na nepremičnini parc. št. 444/0-1 k.o. Y. in 1/3 posameznega dela stavbe št. 906 v stavbi št. 931 k.o. Z. Izvršilni postopek je bil nato zaradi smrti B. N. prekinjen in se je s sklepom z dne 2. 4. 2012 na navedeni nepremičnini nadaljeval zoper dediča A. N. do višine podedovanega premoženja po pokojnem dolžniku. S sklepom z dne 19. 3. 2013 se je postopek nadaljeval zoper P. N. in M. N. kot dedinji po pokojnem dolžniku A. N. do višine podedovanega premoženja. V sklepu o dedovanju je odločeno, da se zapuščina po zapustniku A. N. v obsegu navedenih nepremičnin (parc. št. 444/0-1 k.o. Y. in 1/3 posameznega dela stavbe št. 906 v stavbi št. 931 k.o. Z.) loči od premoženja njegovih dedinj zaradi poplačila terjatev Mestne občine Ljubljana in Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana na podlagi doslej izdanih pravnomočnih sklepov o izvršbi v breme B. N., dedinjama pa se prepoveduje razpolaganje s tako izločenim delom zapuščine, dokler se ne poplačata oba zgoraj navedena upnika. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bila podana zahteva za ločitev le tistega premoženja, ki ga je A. N. podedoval po pokojnem bratu B. N. (in ne ločitev celotne zapuščine, kot neutemeljeno in v nasprotju s pravnomočnim sklepom o dedovanju navaja pritožba). Kljub taki ločitvi zapuščine in zgoraj predstavljenim teoretičnim izhodiščem o ločitvi zapuščine je zapuščinsko sodišče nato izdalo še sklep o dedovanju, v katerega je kot del zapuščine zajelo tudi ločeno premoženje in tudi za to ločeno premoženje kot dedinji na podlagi zakona in podanih dednih izjav razglasilo zapustnikovi hčerki P. N. in M. N.

7. P. N. in M. N. sta bili torej kljub ločitvi zapuščine s pravnomočnim sklepom o dedovanju razglašeni za dedinji (tudi) ločenega premoženja, česar sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za nadaljevanje izvršbe ni upoštevalo oziroma se do tega sploh ni opredelilo. Sklep tudi nima razlogov o tem, ali je morda že v zapuščinskem postopku po pokojnem prvotnem dolžniku B. N. prišlo do ločitve zapuščine (glede na podatek, da se je predmetni izvršilni postopek zoper A. N. nadaljeval le na nepremičnini, ki sta bili nato v zapuščinskem postopku po njem ločeni od premoženja njegovih dedinj), oboje pa je odločilno za presojo, iz katerega premoženja, ki je predmet zapuščine po pokojnem A. N., se lahko upnik poplača in kdo je pasivno legitimiran za poplačilo njegove terjatve.

8. Glede na navedeno je višje sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo ob upoštevanju zgoraj navedenega o upnikovem predlogu ponovno odločiti in ob tem navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih.

(1) Mag. Nana Weber, Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine?, Pravna praksa letnik 2012, številka 16-17, stran 19, GV Založba, d.o.o., 26. 4. 2012.
(2) Milan Kreč, Đuro Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, stran 506.
(3) Kot zgoraj, enako tudi dr. Ana Božič Penko, ločitev zapuščine, Pravosodni bilten 2/2012, str. 22.
(4) Tako mag. Nana Weber v Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine?, enako tudi dr. Ana Božič Penko v ločitev zapuščine, str. 26 do 28, primerjaj še sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3865/2008 z dne 12. 11. 2008, I Cp 2091/2009 z dne 29. 9. 2009, II Cp 472/2011 z dne 15. 6. 2011 in I Cp 960/2011 z dne 28. 9 2011, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 351/2010 z dne 25. 5. 2010 in sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 294/2010 z dne 8. 7. 2010.
(5) Dr. Nina Plavšak, Novosti ureditve stečaja zapuščine, Pravna praksa letnik 2013, številka 26, stran 6, GV Založba d.o.o., 4. 7. 2013, tako tudi dr. Ana Božič Penko v ločitev zapuščine, str. 29.
(6) Prof. dr. Karel Zupančič in prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 237.