Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 320/2015, z dne 22. 03. 2016. Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženec za neizpolnitev obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule dogovorila ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo.

Glede na navedeno zakonsko opredelitev pogodbene kazni je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da sta se tožeča stranka in toženec v pogodbi o zaposlitvi za primer nespoštovanja oziroma neizpolnitve dogovora o konkurenčni klavzuli dogovorila za plačilo pavšalno dogovorjene odškodnine. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. To pomeni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga, ker nastanek konkretne škode v primeru toženčeve kršitve konkurenčne klavzule ni bil zatrjevan in ugotovljen, saj nastanek in višina škode ni pogoj za veljavnost dogovora o plačilu pogodbene kazni.

Kolikor je toženec pri konkurenčni zavarovalnici res opravljal enako ali podobno delo zavarovalnega zastopnika in to pri trženju enakovrstnih ali podobnih produktov in na teritorialnem območju, kot je to delo opravljal pri tožeči stranki, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke, da stranke praviloma v znatnem deležu sledijo zavarovalnemu zastopniku pri selitvi k drugi zavarovalnici in da se je višina pobranih premij na območju toženčevega zastopa pri tožeči stranki po zaposlitvi toženca pri konkurenčni zavarovalnici znižala. Kolikor bi se že zgolj ta dejstva izkazala za resnična, bi bilo jasno, da se je toženec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici in je taka zaposlitev za tožečo stranko pomenila konkurenco.

Iz obrazložitve:

Sodišče je ugotovilo, da sta tožeča stranka in toženec v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika z dne 21. 9. 2006 dogovorila konkurenčno klavzulo, v kateri sta določila, da toženec v primeru prenehanja delovnega razmerja po njegovi volji ali krivdi ne sme brez pisnega soglasja tožeče stranke za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, predvsem pa med drugim tudi ne skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco, in sicer za čas 24 mesecev. Za primer kršitve te prepovedi je tožeči stranki toženec dolžan plačati „pogodbeno kazen v pavšalnem znesku 10-kratnika povprečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja“. Za primer spoštovanja konkurenčne klavzule in če ta onemogoča pridobitev prejšnji plači primerljivega zaslužka pripada tožencu denarno nadomestilo v višini 40% njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, s tem, da mora mesečno dokazovati spoštovanje konkurenčne klavzule.

Tako dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženec za neizpolnitev obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule dogovorila ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika(OZ) ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ(1). V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo.

Glede na navedeno zakonsko opredelitev pogodbene kazni je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da sta se tožeča stranka in toženec v pogodbi o zaposlitvi za primer nespoštovanja oziroma neizpolnitve dogovora o konkurenčni klavzuli dogovorila za plačilo pavšalno dogovorjene odškodnine. Dogovor, ki tudi sicer glasi, da je toženec dolžan plačati „pogodbeno kazen“, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer toženčeve neizpolnitve obveznosti iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. To pomeni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga, ker nastanek konkretne škode v primeru toženčeve kršitve konkurenčne klavzule ni bil zatrjevan in ugotovljen, saj nastanek in višina škode ni pogoj za veljavnost dogovora o plačilu pogodbene kazni.

Tožnikova obveznost iz dogovorjene konkurenčne klavzule je bila jasno opredeljena, da po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji ne sme brez soglasja tožeče stranke „skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožečo stranko pomenilo konkurenco“ in sicer 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Takšna konkretizacija prepovedanega ravnanja že sama po sebi predstavlja vsaj izkoriščanje poslovnih zvez (npr. seznama zavarovancev tožeče stranke), ki je eden od pogojev za utemeljenost dogovora o konkurenčni klavzuli.

Sodišče je ugotovilo, da je toženec pri tožeči stranki dne 31. 5. 2010 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi za delo zavarovalnega zastopnika in da se je s 1. 9. 2010 zaposlil pri Zavarovalnici A. Že iz naziva firm tožeče stranke in Zavarovalnice A. je mogoče sklepati, da se obe zavarovalnici ukvarjata z zavarovalništvom in da si torej glede na to dejavnost medsebojno konkurirata na trgu. Tožeča stranka je pri tem navajala in dokazovala, da je toženec pri Zavarovalnici A. tržil pretežno istovrstne zavarovalne produkte in na enakem teritorialnem področju, kot je to delal v času zaposlitve pri tožeči stranki. Vendar sodišče do teh trditev in dokazov v zvezi s tem ni zavzelo nobenega izrecnega stališča. Vsekakor pa so ta dejstva bistvena za odgovorna vprašanje, ali je dejansko delo toženca pri Zavarovalnici A. za tožečo stranko pomenilo konkurenco. Kolikor je toženec pri konkurenčni zavarovalnici res opravljal enako ali podobno delo zavarovalnega zastopnika in to pri trženju enakovrstnih ali podobnih produktov in na teritorialnem območju, kot je to delo opravljal pri tožeči stranki, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke, da stranke praviloma v znatnem deležu sledijo zavarovalnemu zastopniku pri selitvi k drugi zavarovalnici in da se je višina pobranih premij na območju toženčevega zastopa pri tožeči stranki po zaposlitvi toženca pri konkurenčni zavarovalnici znižala. Kolikor bi se že zgolj ta dejstva izkazala za resnična, bi bilo jasno, da se je toženec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici in je taka zaposlitev za tožečo stranko pomenila konkurenco. Takšne ugotovitve pa bi jasno kazale na neizpolnitev toženčevih obvez iz dogovorjene konkurenčne klavzule, zaradi česar bi bila tožeča stranka upravičena do plačila dogovorjene pogodbe kazni. Glede na navedeno se je sodišče doslej zmotno opredelilo do vsebine med strankama v sporu dogovorjene konkurenčne klavzule, upoštevaje navedene določbe ZDR in OZ, v posledici tega pa tudi ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev, ki so bila s strani tožeče stranke dokazno zatrjevana in so pomembna za pravilno odločitev o zadevi. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo zaradi dopolnitve postopka v nakazanih smereh vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(1) Podobno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011.