Če upravnik vloži tožbo za vplačilo v rezervni sklad v svojem imenu in na svoj račun, ni podana njegova aktivna legitimacija, saj ni nosilec terjatve, temveč so to preostali etažni lastniki, ki jih upravnik le zastopa kot zakoniti zastopnik.

Tožeča stranka je kot upravnik večstanovanjske stavbe vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve iz naslova obveznosti vplačevanja v rezervni sklad etažnih lastnikov, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep o izvršbi. Na podlagi dolžnikovega ugovora je bil sklep o izvršbi razveljavljen in postopek se je nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka zatrjevala, da je upravnik večstanovanjske stavbe, toženec pa solastnik nepremičnine v tej stavbi in je kot tak dolžan kriti stroške vzdrževanja in druge stroške, ne glede na posest nepremičnine. Tožeča stranka je dalje navajala, da je pooblaščena za izterjavo na podlagi pogodbe o opravljanju upravniških storitev in sklepa zbora etažnih lastnikov. Račune za opravljene storitve je toženec prejel, vendar jih ni plačal.

Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da nepremičnine nima v posesti, saj na naslovu ne živi, hkrati pa je ugovarjal aktivni legitimaciji tožeče stranke, saj je tožeča stranka upravnik stavbe in lahko po pooblastilu izterja vplačilo v rezervni sklad le v imenu etažnih lastnikov.

Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka kljub pogodbi o opravljanju storitev ter pooblastila na zboru etažnih lastnikov, nima pravice za vložitev tožbe na vplačilo v rezervni sklad v svojem imenu in na svoj račun. Plačilo v rezervni sklad je dolžnost vsakega etažnega lastnika in z vplačilom nastane skupno premoženje etažnih lastnikov (119. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 41. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1)). V primeru neplačila s strani določenega etažnega lastnika gre torej za terjatev ostalih etažnih lastnikov, pri čemer pa ima upravnik zakonsko pooblastilo, da v imenu etažnih lastnikov vloži tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika. Tožbo mora torej vložiti v imenu in na račun preostalih etažnih lastnikov kot njihov zakoniti zastopnik.

V primeru, da upravnik vloži tožbo za vplačilo v rezervni sklad v svojem imenu in na svoj račun, je podano pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije tožnika, saj ni nosilec terjatve, temveč so to preostali etažni lastniki. Tudi pooblastilo, dano s strani etažnih lastnikov, naj upravnik izterja terjatve iz naslova rezervnega sklada od dolžnikov po sodni poti, ne pomeni, da je prišlo do prenosa terjatve na podlagi katere bi lahko tožnik terjal toženca v svojem imenu in na svoj račun, temveč gre zgolj za pooblastilo, ki ga ima upravnik že po zakonu in pogodbi o upravljanju, da zastopa interese etažnih lastnikov. Tako sodišče zaključuje, da je ugovor tožene stranke o neobstoju aktivne legitimacije tožnika za vplačila v rezervni sklad utemeljen in je sodišče v tem delu zahtevek zavrnilo.

Sodišče ne glede na to opozarja, da je vsak etažni lastnik dolžan kriti obveznosti, ki nastanejo na skupnih delih v skladu z solastniškim delom. Ob tem pa zakon (115. člen SPZ) ne razlikuje med etažnimi lastniki, ki nepremičnino uporabljajo in tistimi, ki je ne uporabljajo.