Odločba Ustavnega sodišča Up-450/15 z dne 2. 6. 2016

Ustavno sodišče je razveljavilo sodbe sodišč, ki so pritožnikov odškodninski zahtevek zavrnila zaradi zastaranja. Pritožnik je državo tožil, ker mu je policija zaradi suma kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje mamil, ki se je kasneje izkazal za neupravičenega, požela, in s tem uničila, nasad industrijske konoplje.

Ustavno sodišče meni, da v okoliščinah primera ni v skladu z Ustavo od tožnika pričakovati, da bo odškodninsko tožbo vložil v zastaralnem roku, ki začne teči od dneva prisilnega ukrepa. Člen 26 Ustave zahteva, da civilnopravni zastaralni rok za zahtevke glede škode, storjene s prisilnimi ukrepi v zvezi s kazenskim postopkom, ne začne teči (in ne teče) vse do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka.

Ustavnopravno je neprimerno z grožnjo zastaranja siliti obdolženca, da še med kazenskim postopkom sproža civilnopravne postopke, v katerih se razpravlja o protipravnosti prisilnih ukrepov, ki so bili zoper obdolženca odrejeni in izvršeni na podlagi kazenskopravne zakonodaje.

Obdolžencu je namreč treba omogočiti popolno osredotočenost na obrambo v kazenskem postopku. Zanj je obramba pred kazensko obtožbo, da je storil kaznivo dejanje, neke vrste primarno pravno varstvo – dokler to primarno varstvo še traja, se od obdolženca ne more pričakovati , da bo zoper državo uveljavljal s kazensko zadevo posredno povezani odškodninski zahtevek. Stališče sodišč o zastaranju je nerazumno strogo tudi zato, ker bi na njegovi podlagi pritožnik moral tožiti državo v času, ko bi to zanj pomenilo zavrnitev zahtevka zaradi preuranjenosti ali prekinitev pravdnega postopka do pravnomočnega konca kazenskega postopka.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da so sodišča pritožniku prekršila človekovo pravico iz 26. člena Ustave.